Podutiška ulica v Kosezah se zadnja leta spreminja v sodobno sosesko, zato smo v prvo tudi spregledali dovoz na dvorišče Kmetije pr' Sitar. Iz hleva, za katerega kasneje izvemo, da je najstarejši ohranjen košček zgodovine, zgrajen pred več kot 300 leti, se je ob našem prihodu slišalo razposajeno požvižgavanje. »Pridite, brez težav lahko pozdravite naše krave, Lino, Čiko in Ajdo. Zadaj sta še bik Prešeren, ki se je rodil 8. februarja, in Pust, ki je prišel na pusta,« povabi Žiga Štrukelj, lastnik kmetije, in se nasmehne, ko opazi, da mlad bikec žveči rob naše jakne. »No, Regica vas je že spoznala, poleg pa sta še Dudek in Panda. Vem, precej netipična imena za govedo,« doda Žiga, ki je ob našem prihodu že zaključeval delo v hlevu.
Za rojstni dan dobil prvo kravo
Med pogovorom izvemo, da tradicija Kmetije pr' Sitar sega v sredino 15. stoletja, predel Kosez pa je bil še sredi prejšnjega stoletja kmetijsko zelo razvit. »Pred kratkim sva našla listino o naši domačiji, ki nosi letnico 1411. Še stari starši so imeli 30 glav živine, na tržnico sta nosila prodajat tudi zelenjavo. Ko je star ata umrl, se je zgodba za kratek čas zaključila. Starša se zaradi redne službe nista odločila za prevzem kmetije. Zato pa je mene ves čas držalo, da bi jo ponovno oživil. Škoda bi bilo prekiniti več kot 600 let staro tradicijo,« pripoveduje 23-letni študent agronomije in doda, da je imel štiri leta, ko je star ata umrl. »Očitno drži, da kri ni voda.«
Že kot otrok je v hlev najprej nastanil nekaj kokoši, kasneje je dobil v last še prašička. »Za 17. rojstni dan mi je sestra kupila prvo kravo, v naslednjih letih so ji sledile še druge,« pojasni Žiga, dve leti mlajša žena Brigita pa ga spomni: »Ko sem prvič prišla k tebi, je bila pri hiši res samo ena krava. Danes jih imava devet, prav tako 200 kokoši in še enega pujsa.«
Par se je spoznal na viški gimnaziji, po končani maturi pa sta šolanje nadaljevala vsak v svojo smer. Žiga končuje magisterij na agronomiji, Brigita pa pričakuje, da bo naslednje leto končala študij babištva. »Zemlje nimava veliko, skupaj obdelujeva okoli štiri hektarje, ki so razdrobljeni na več lokacijah v Podutiku in Krajinskem parku Rožnik in Šišenski hrib, kjer je tudi nekaj gozda. Njivo imava tudi v Savljah,« pove mladi kmet in doda, da na kmetijskih zemljiščih pridelujeta izključno krmo za živali. »Imava dovolj zemlje, da nama krme za živali ni treba dokupovati. Za pridelavo vrtnin pa nimava dovolj prostora, vendar se trudiva, da imava zelenjave dovolj vsaj zase.«
V mestu je odlično biti kmet
Pogovor dvakrat prekineta stranki, ki redno prihajata po sveže mleko. »Odlično je biti kmet v mestu. Stranke kupujejo kar na najinem dvorišču oziroma v delu hiše, kjer je postavljen hladilnik s svežim mlekom in mlečnimi izdelki. Marketinga oziroma reklame ne potrebujeva, saj se informacije o kvaliteti najine ponudbe po soseski širijo od ust do ust. Dnevno namolzeva do 60 litrov mleka,« pripoveduje mladi kmet in doda, da tisto, česar ne prodata, predelata v skuto, ki gre prav tako hitro v prodajo. Zunaj sta postavila tudi omaro s svežimi jajci, s katerimi je Žiga začel trgovati že kot otrok. »Ko sem bil otrok, sem imel deset kokoši, učiteljice iz osnovne šole pa se me še zdaj dobro spominjajo, saj so bile moje redne stranke,« v smehu pojasni in pristavi, da ni šlo za podkupovanje. »Od mene so seveda zahtevale tudi znanje.«
Jata kokoši je z leti rasla in ne skrivata želje, da bi kokoši lahko pasla zunaj. »Za razliko od krav kokoši potrebujejo manj prostora. Žal je kmetija v neposredni bližini Koseškega bajerja, kjer je pogosta tudi ptičja gripa. Zdaj so v hlevu, vendar se trudiva, da jim tam nič ne manjka. Imajo prostor, svetlobo, hrano in svežo steljo.«
Seveda mlada kmeta ne skrivata ambicij glede širjenja kmetije in njene ponudbe. »Zavedava se, da bova težko kupila parcelo v bližini in na njej sredi Kosez postavila nov, večji hlev. Ker je soseska v zadnjih letih postala elitna, gredo tudi cene parcel v nebo,« pove Žiga in v smehu pripomni: »Če je nekoč star ata imel 30 glav govedi, imava v hlevu še nekaj prostora.«
Kmetija ima še ogromno potenciala
Vsekakor pa si mladi zakonski par želi povečati število kokoši. »Ko enkrat ne bo več nevarnosti za ptičjo gripo, si želiva na kakšni mikrolokaciji sredi mesta urediti ograjeno pašo za kokoši. Tako bi strankam lahko ponudila tudi več piščančjega mesa,« pojasni sogovornik in pristavi, da sta v zadnjih letih z ženo pridobila kar nekaj rednih strank, za katere vzrejata piščance za meso. Trudila sta se tudi z gosmi, a so jih lisice z bližnjega Rožnika uplenile. »Zaradi poškodbe pri delu v gozdu piščancev nisem uspel pripraviti za zakol, zato so se stranke obrnile drugam. Tako je nekaj piščancev ostalo in na facebooku sem objavil ponudbo, da prodajamo 20 piščancev. Objava je hitro postala viralna in samo v nekaj dneh sva dobila 1600 povpraševanj za svežega piščanca,« pripoveduje Žiga in doda, da sta se ob tem začela zavedati, kako veliko potenciala še ima kmetija.
Žiga in Brigita Štrukelj sta še vedno študenta, ki dobro živita od kmetovanja. »Lepo živiva, nič nama ne manjka. Seveda se zavedava, da bo treba nekoč v službo. Ne skrivam pa želje, da bi kmetija v prihodnosti omogočila zaposlitev kateremu od najinih otrok. Če si bo seveda kateri od njih tega sploh želel,« še pove simpatičen sogovornik.
