Gaja Trbižan pravi, da se Društvo Pazi!park s svojimi aktivnostmi na mehek način pridružuje boju za javni odprti prostor in zelena mesta. »Naše društvo je zraslo iz neformalne skupine študentov krajinske arhitekture, kolegov s faksa, ki smo leta 2005 z igrivimi gverilskimi akcijami začeli opozarjati na pomen odprtega javnega prostora in zelenih površin za kakovostno vsakodnevno življenje v urbanem okolju,« pripoveduje.
»Širšo javnost smo želeli opozoriti na to, da je treba odprti javni prostor ohranjati, razumno načrtovati in tudi kakovostno urejati. Javni prostor razumemo kot dobrino, nekaj, kar bi moralo biti dostopno vsem, brez kakršnih koli pogojevanj.«
Gaja Trbižan poudarja, da mora odprti javni prostor zadovoljevati različne potrebe prebivalcev in omogočati celo kopico stvari: sprehajanje, igranje, športanje, opazovanje narave, druženje, mir ... »Kakovost našega vsakodnevnega življenja je neposredno povezana z našim fizičnim prostorom, kar še toliko bolj velja za socialno šibke skupine. Za njih je še posebej pomembno, da javni prostor obstaja, da je kakovostno urejen in da jim je dostopen.«
Skupnost, ki raste in se razvija
Na začetku je Pazi!park poganjalo prostovoljsko udejstvovanje članov, ki so v društvu delovali v popoldanskem času in čez vikende, poleg svojih drugih obveznosti, služb in družin. Sčasoma so svoje delovanje razširili in finančno podprli do mere, da lahko danes zaposlujejo eno osebo, dvema pa omogočajo redno sodelovanje. »Upamo, da bodo projektne prijave, ki jih pripravljamo v teh mesecih, uspešne, in da bomo v prihodnjem letu lahko zaposlili še eno osebo …,« pravi Gaja Trbižan, ki ima kot predsednica društva zmeraj pred očmi tudi ta skriti, bolj tehnični vidik delovanja.
»Lepo je, da naša skupnost že toliko časa obstaja in se razvija. Od 2005, ko smo bili neformalna skupina, smo zamenjali cel kup članov, nekateri so prišli na novo, nekateri odšli, temeljna ekipa pa vztraja od samega začetka in zelo sem vesela, da nismo zgolj obstali, temveč da se ves čas tudi razvijamo ter organizacijsko in finančno krepimo.«
Ta hip Pazi!park vodi večji mednarodni projekt RE:PLAY, ki ga financira program Ustvarjalna Evropa. »Vodenje takšnega projekta je kar velik zalogaj, ampak se splača. Uspelo nam je, da smo se vzpostavili tudi izven Slovenije, odlične povezave smo spletli predvsem na Zahodnem Balkanu, kjer s partnerji že snujemo nove projekte,« pravi Gaja Trbižan.
RE:PLAY je kratica za Preoblikovanje prostorov igre skupaj z otroki na Zahodnem Balkanu. »Sprašujemo se, kako oblikovati prostore igre za otroke in skupaj z otroki. V našem društvu se veliko ukvarjamo s participativnimi praksami odločanja in z vključevanjem uporabnikov v procese načrtovanja. Seveda: če načrtuješ prostor za otroke, so glavni uporabniki otroci. Razvili smo veliko različnih metodologij, kako otroke nagovoriti in kako jih vključiti.«
Ko Gaja Trbižan reče »otroci«, misli na čisto vse možne starostne skupine – od vrtčevskih otrok in šolarjev prve in druge triade, do najstnikov. »V našem naslednjem projektu se bomo ukvarjali s prostori za dekleta, saj smo ugotovili, da so prav najstnice pri načrtovanju odprtih javnih prostorov najbolj zapostavljene,«pojasnjuje Gaja Trbižan.
Kako načrtujejo otroci
»Ponosna sem na naše delo z otroki, ki je zelo drugačno od večine obstoječih praks. Otroci so res super, iskreni in neposredni. So pa tudi zelo kompetentni sogovorniki, samo na pravi način jih je treba vprašati prave stvari. Od njih se lahko marsikaj naučimo, ne zgolj kot osebe, ampak tudi kot strokovnjaki.«
Prav zato Pazi!park od 2018 redno prireja mednarodne posvete za širšo in strokovno javnost na temo načrtovanja prostorov za otroke. »Na ta način poskušamo izobraževati in trenirati strokovno javnost ter ozaveščati o tem, da je načrtovanje prostorov za otroke pomembno, predvsem pa je pomemben način, kako to počnemo.« Srečanja pogosto spremljajo zborniki ali programske knjižice, ki so javno dostopni na spletni strani društva.
»Nevladne organizacije v Sloveniji si moramo šele izboriti svoje pravo mesto pri načrtovanju prostora. V tujini imajo nevladne organizacije pri tem pomembno vlogo, njihovo sodelovanje v procesu je cenjeno in ima dolgo tradicijo. Pri nas pa že sama zakonodaja otežuje delovanje nevladnih organizacij na področju urejanja prostora, svoje pa je dodala še negativna medijska pozornost, ki smo je bili deležni v preteklih letih in ki otežuje dialog,« opozarja Gaja Trbižan.
Prepričana je, da so vključujoče prakse načrtovanja in odločanja najboljša možna pot do dobrega javnega prostora, v katerem naj velja, kar velja za dobra igrišča. »Ni nujno, da so na igrišču vsa igrala primerna za vse otroke. Pomembno je, da so primerna nekatera igrala in da so ta raznolika, tako da ponujajo raznolike priložnosti za igro.«
