Do zadnje strani: (Ne)umestno?

David Bandelj v svoji šesti pesniški knjigi nadaljuje pot, na katero je stopil v predhodni zbirki Enajst let in pol tišine (2020), ko se je skoraj v nemosti soočal z grozo holokavsta in smrt nedolžnih počastil z meditativno poezijo, v marsičem blizu molitvi. Zdi se, da med usodo tavajočega moža oziroma samuraja brez gospodarja, po katerem je naslovljena tokratna zbirka, in množično morijo ni večjih stičnih točk, a vendarle ju povezuje ena temeljna – obe zbirki premišljujeta smrt in naš odnos do (svetosti) življenja. Le poti, torej zgodovinski, družbeni, kulturni in navsezadnje religiozno-filozofski kontekst, sta diametralno nasprotni.