Bilo je nekaj natisov, vsega skupaj je šlo za 25.000 primerkov.
To niti ni malo.Tedaj je bila to tako imenovana srebrna naklada. Šlo je za prepovedan sad oziroma za ploščo, ki je bila obdavčena kot šund, prav zato se je prodala v znatnem številu.
Ob kakšnih pogojih bi bila številka lahko še višja?Zagotovo bi se album lahko prodajal bolje. Ko smo v drugi polovici sedemdesetih začenjali, je bila punk glasba v tukajšnjem prostoru neznanka, in če bi se nas lahko reklamiralo po TV in v osrednjih medijih, bi bilo zagotovo z nami seznanjenih več ljudi. Vsi so bili z nami oprezni, ker smo veljali za antidržavni element. Nihče ni hotel dati roke v ogenj za nas. Ploščo smo izdali pri PGP Ljubljana, potem ko so nas pri Jugotonu odločno zavrnili.
Nekje ste izjavili, da Zagreb nikdar ni bil punk mesto, obenem pa se v trikotniku Zagreb-Sarajevo-Beograd kot bistveni žanr poudarja novi val, kar pa ni enako kot punk, mar ne?Novi val je bil velika juha, katere del je tudi punk, vendar kot njena osnova, prebijati pa se je začel istočasno v različnih delih sveta, tudi v Jugoslaviji. Na srečo sem sam prišel do informacij o njem prek tujih revij, ki jih je moj oče s kamionom razvažal po Jugoslaviji. Od Sežane ob jadranski obali do Črne gore. To je bil tuji tisk, torej poleg Bilda in teh neumnosti tudi Bravo, Melody Maker, New Musical Express, časopisi, ki so me zanimali in ki sem jih gledal, ne pa tudi bral, ker nisem znal angleško. Prav tako nisem vedel, kako punk zveni, sem pa videl fotografije v revijah in zgolj na podlagi te informacije sem se lotil glasbe. Skozi fotografije sem dojel, kakšna glasba bi to morala biti.
Ali imate kakšne predpunkerske in nepunkerske skladbe?Ne, nekako ob istem času pa sem začel hoditi v glasbeno šolo, kjer sem se kratek čas učil igrati kitaro.
Ali je kdo na Reki tedaj vedel o punku več kot vi?Nihče.
Niti Lisica Fox, vaš kasnejši menedžer?Tudi on ne.
Ali je bil vaš prvi nastop pred koncertom Pankrtov leta 1977 na gimnaziji Moste?Da. Prvič smo igrali za novo leto 1975/1976, ko smo nastopali na travniku med bloki, drugi koncert je bil v parku Vladimirja Nazorja na Reki, prav tako leta 1976. Šele naš tretji koncert je bil uradni, in sicer v dvorani Cirkola. Tam smo spoznali Foxa, ki pa je imel veliko znancev v Ljubljani, zato nas je promoviral zahodno. Ljubljana je bila za nas kot dnevna soba.
Kateri je bil prvi koncert v Ljubljani?Mislim, da je v menzi študentskega naselja.
Je kultni posnetek skladbe Goli otok z napovedjo »Očemo Goli otok?!« iz Ljubljane?Ne, ta ortodoksen star posnetek je bil narejen v Pulju, na vso srečo pa smo kot skupina Perspektiva naredili nov posnetek, ki je najboljša možnost slišati to skladbo.
Ste jo v studiu posneli tudi že kdaj prej?Nikoli, ker si nismo hoteli nakopati dodatnih težav.
Čeravno je besedilo malodane »alanfordovsko« humorno: »Bura puše, pločice se rade.«Da, na Golem otoku so izdelovali ploščice, navdih za besedilo je bil pa konkreten človek, Rečan, ki se je vrnil z Golega otoka in si je na hrbet dal tetovirati napis: »Sunce sije, kamen gori, to je majko otok goli.« In to sem uporabil za besedilo.
Kakšen lik! Kako mu je ime?Kajica, še danes je živ. Od njega sem torej vzel osnovo, preostalo, kot je »juha i brom glavna su klopa«, sem dodal sam.
Reka na splošno daje vtis mesta, ki je v odnosu do vsega, vključno s spolnimi konotacijami, v besedilih bolj neposredno od drugih južnoslovanskih mest. Zakaj?Vse to smo počeli iz zafrkancije. O Reki bi poenostavljeno rekel, da je iskreno mesto v odnosu do vsega, vključno z odnosom do glasbe, prav tako pa, da je bila najbolj iskrena v obdobju med letoma 1975 do 1990, ko je na Reki delovalo ogromno dobrih zasedb, pri čemer pa za nas nikoli ni bil cilj dobiček, ampak zabava.
Reka, razen dua Denis & Denis, ni proizvedla komercialno uspešne glasbe?Ne, kajti glasba z Reke je najmanj blizu narodni glasbi, ki je tista, ki odpira vrata v Bosni in Hercegovini ali Srbiji. Glasba z Reke je zanimiva manjšemu delu ljudi. A s komercialnostjo je tako, da imamo primere komercialno uspešnih zasedb, ki te čase celo slavijo 40 let obstoja, pa jih ne bom imenoval, kažejo pa se tudi znaki razpadanja, ker v vsem tem času niso sestavile treh hitov. Kajti le bend z jajci ima hit. Nekaj, kar lahko pusti za seboj.
Kako to, da 30 let niste igrali?Abstiniral sem. Imel sem druge opravke. Zaneslo me je drugam in nisem imel časa. Sem učitelj v osnovni šoli, vendar pa se od učiteljske plače na Hrvaškem ne da živeti in sem počel še tisoč drugih zadev.
Na primer?Joj, lažje je reči, česa nisem počel. Nisem kradel. Recimo, delal sem pohištvo. Naredil sem več kot 300 kuhinj.
V nekem intervjuju ste dejali, da otroci danes nimajo koncentracije.Ker imajo vse na pladnju. Mi smo sami sebi izdelovali igrače, medtem ko danes starši kupijo otroku vse, samo zato, da bi imeli potem mir, čeprav otrok takoj pozabi, kaj je dobil. In naslednji dan enako. Tukaj so še telefoni in druge naprave. Staršem se seveda zdi dobro, da je otrok zaposlen, vendar pa bomo videli, kaj bo z otrokovimi možgani čez deset let.
Zakaj ste dobili vzdevek Fanatik?(smeh) Ker sem bil že v otroštvu fanatičen izdelovalec modelov. Modelarstvo je bilo moj hobi, letala, ladje, makete oziroma česar koli sem se že domislil. Tudi prvo električno kitaro sem si izdelal sam. Zaradi tega, ker sem dokončal vse, česar sem se lotil, so me poimenovali fanatik.
