Da bi definirali alternativo, moramo najprej definirati pojem, na katerega se nanaša. Če je to mainstream, se poraja vprašanje, ali ta binarnost sploh še živi oziroma kaj jo ohranja pri življenju.
Nekoč se je to vedelo?Kot človeku, ki se je rodil leta 1995, to niso koncepti, znotraj katerih operiram, in mislim, da današnje generacije glasbe ne dojemajo več na ta binaren način. Kar koli delaš, je cilj, da te posluša čim več ljudi, in zdi se mi, da z globalizacijo in digitalizacijo zadeve niso več tako zelo v svojih mehurčkih, sploh v nišnih žanrih, ker najdeš somišljenike po vsem svetu.
Da ni izraz nišni žanr alternativen za nekdanjo alternativo?Mogoče. To je glasba, ki jo posluša manjše število ljudi. Hrvaški novinarski kolega alternativo na primer razlaga skozi ekonomske motive, da so to ljudje, ki poskušajo delovati zunaj dominantnega ekonomskega ustroja. V vsakem primeru težko vprašanje, s katerim se verjetno ne zlahka ubadajo tudi bolj akademsko izobraženi ljudje od mene. Sam ne zmorem dobrega odgovora.
Pa vendar je bila alternativa praviloma vezana na mlajše ljudi in seveda to, kar spada v osrednje mreže?Zagotovo osrednji mediji pozneje kot obrobni dojamejo neko novost, medtem ko je v Sloveniji medijsko pokrivanje glasbe malodane neobstoječe. Na Radiu Študent se še da slišati recenzije koncertov, so jih pa pred nekaj leti umaknili iz Mladine, tudi drugje jih redko zaslediš.
Vprašanje je, koliko hočejo ljudje z glasbo sploh še komunicirati tudi na tak način, v kolikšni meri pa so samo še odjemalci zvokov in ritmov, medtem ko vozijo avto, plešejo, jejo ali počnejo, kar koli pač počnejo?Zagotovo je glasba izgubila naboj, kakršnega je imela nekoč, ko so se ljudje bistveno bolj identificirali z njo, medtem ko je danes samo eden od mnogih impulzov, ki smo jih ljudje deležni. Nekaterim glasba še vedno predstavlja pomemben del identitete, mnogim pa se je stopila v del vsakdana kot še eden od samoumevnih izdelkov, ki so nam venomer na voljo.
Ponuja se tudi občutek, da žanri in podžanri med seboj slabo komunicirajo oziroma da je nekoč enotnejše občinstvo razbito na male scenice?Več je tudi ponudbe in dostopa, zato si vsakdo lahko najde nekaj svojega. Če skupen obseg produkcije danes primerjamo s časi nekoč, ko so ga diktirale založbe, ki so na primer proizvedle število x, je danes ta x na peto potenco. Ker lahko malodane vsak objavi in distribuira. Tudi komunikacijski kanali so postali bolj fragmentirani.
Ali ta trenutek obstaja glasbena zasedba, ki bi lahko ponovila klasičen prehod iz alternative v mainstream. Da torej neki alternativen band postane globalno velik?Ko začne nekaj zanimati dovolj veliko število ljudi, to zbudi zanimanje kapitala. Gre za konstantni cikel glasbene industrije, ki ne zastane. Od Nirvane do ne vem česa.
Od česa danes živi glasbena industrija?Po mojem od prodaje glasbe in drugih produktov ali stranskih proizvodov, vezanih na določeno znamko, ki bazira na glasbi. To zajema predvsem trženje podobe oseb, pa tudi igrice in druge domislice, odvisno od ciljnega občinstva.
Povod za najin pogovor je festival, ki ste ga v začetku marca vi, čeravno Ljubljančan, organizirali v Zagrebu. Kakšen festival in zakaj v Zagrebu?Festival se imenuje Substrat in gre za njegovo prvo edicijo. To je festival, ki je fokusiran na male koncertne prostore na območju osrednje in vzhodne Evrope ter Balkana. Železna zavesa plus Juga. V Zagrebu smo se dobili, ker je to najbolj sredinska točka za vse.
Od Ljubljane do Moskve. So prišli ljudje iz Moskve?Bil je en človek, pa ni več iz Moskve. Festival je organiziran prek regionalne mreže malih neodvisnih klubov, ki se imenuje Enlarge Europe in jo podpira Evropska unija. Gre za relativno novo mrežo, ki je vodena iz Madžarske, sam sem prišel zraven prek kluba Channel Zero. Trenutno mrežo sestavljajo klubi iz Slovenije, Madžarske, Romunije, Hrvaške in Srbije, pridružili so se ji tudi drugi klubi iz regije. Program je bil glasbeno-konferenčen, obenem so se mnogi ljudje, ki so pred tem sodelovali posredno, končno videli in celo spoznali.
O čem ste razpravljali na srečanjih?O akutnih in specifičnih težavah klubov na podeželju, o načinih, kako infrastrukturno opremiti svoj klub, za kar je odličen primer hrvaški Funk klub v Koprivnici, ki ne da je opremljen spodobno, ampak zelo dobro. Debata se je potem vrtela okoli tega, kaj drugim klubom onemogoča, da bi storili podobno. Potem so bile okrogle mize o tem, kako varčevati z energijo, kako pomlajevati ekipo in občinstvo.
Kako?V mnogih klubih se ogromno dela opravi prostovoljno, gre pa za to, da se ljudje počutijo koristne in da jih to izpolnjuje.
Omenjeno je bilo pomlajevanje kadra in občinstva. Če prav razumem, v klubih zaznavajo problem s pomlajevanjem?Da, vendar žal nisem poslušal cele razprave, ker sem se ubadal z organiziranjem, tako da težko govorim o specifičnih situacijah. Po mojem imajo klubi s pomlajevanjem težave za to, ker gre dostikrat za razmeroma zaprte skupnosti, ker niti ni zanimanja za pomlajevanje, zaradi česar vse stagnira, saj začne posledično občinstvo manj hoditi ven oziroma postane starejše. A ni enostavne rešitve in enostavnega razloga.
Dvorane kakšnih kapacitet so v Ljubljani deficitarne?Prostori, kot je Cirkulacija ali dandanes Plac, kjer lahko prirediš nastop z relativno majhnimi produkcijskimi stroški. Kajti recimo na Metelkovi, ki je napol profesionalizirana, samo to, da se odprejo vrata kluba, pomeni določene vnaprejšnje stroške.
