Jutri se začne 20. kongres Komunistične partije Kitajske, na katerem bo 69-letni Xi Jinping prvi po Mao Cetungu (1893–1976) dobil še tretji zaporedni petletni mandat za vodenje partije in države. Zanimivo pa bo videti, kakšno podporo uživa med 2296 delegati, ki predstavljajo 96 milijonov članov partije. Kitajska gre namreč skozi težavno obdobje gospodarske stagnacije, vladanju komunistične partije pa je v zadnjih 40 letih zagotavljala legitimnost ravno izjemna gospodarska rast, ki nima primere v zgodovini človeštva.

Na kongresu si bo partija zadala cilj, da Kitajska do leta 2035 podvoji svoj BDP. A vse kaže, da bo Kitajska ne le letos, ampak tudi v naslednjih letih, predvsem zaradi pomanjkanja delovne sile ob staranju prebivalstva, prav tako pa zaradi povečane vloge države v gospodarstvu in tudi »maoistične« ideologije, v primerjavi s prejšnjimi leti stagnirala z 2- ali 3-odstotno gospodarsko rastjo. To je malo tudi zato, ker je manj kot v večini azijskih držav.

Xi lahko vlada do smrti

Vsekakor je za Xija pomembno, da dobi čim bolj očitno enoglasno podporo. Prekršil bo namreč pravilo, ki ga je nekaj let po Maovi smrti uveljavil arhitekt gospodarskega čudeža Deng Xiaoping, in sicer da nihče ne sme na čelu partije in države vladati več kot dva zaporedna mandata. Kitajski komunisti so to pravilo uveljavili, da bi preprečili preveliko koncentracijo oblasti v rokah enega, kot se je to zgodilo s pomočjo nore »kulturne revolucije« (1966–1976) v zadnjih letih vladanja Mao Cetunga, ki je tedaj Kitajsko še drugič potisnil v hudo revščino; prvič jo je z blaznostjo »velikega skoka naprej« (1958–1962).

Xi je pravilo dveh mandatov v ustavi odpravil že leta 2018 in si s tem odprl možnost, da vlada do smrti. In tudi on je v svojih rokah skoncentriral veliko moč, zlasti tako, da je v največjih čistkah po Mau zlorabil svoj izjemno obsežen boj proti korupciji za odstranjevanje nasprotnikov.

A Xijeva velika moč tudi pomeni, da je odgovoren za vse, tako da bi bil lahko na kongresu vsaj posredno tarča kritik zaradi ničelne tolerance do covida, ki je poleg nepremičninske krize glavni vzrok sedanjih gospodarskih težav, saj se na primer za en sam primer okužbe zapre vsa tovarna. Tudi njegova (menda vse manjša) naklonjenost Putinu ni všeč vsem vodilnim partijcem, prav tako ne zaostrovanje odnosov z ZDA in EU, ki sta glavna gospodarska partnerja Kitajske, predvsem pa se je Xiju ponesrečil projekt novih svilnih cest.

Močna frakcija v Šanghaju

Vsekakor bo postalo jasno, ali ima Xi kongres povsem pod nadzorom, ko se bo videlo, kdo vse je med 25 člani politbiroja, ki volijo vsemogočni sedemčlanski izvršni odbor politbiroja. Od tega, kdo vse bo v tem najvišjem partijskem organu, ki sprejema vse pomembne odločitve o Kitajski, tako da interpretira odločitve kongresa, centralnega komiteja in politbiroja, bo odvisno, kakšen manevrski prostor bo imel Xi v naslednjih petih letih pri vodenju Kitajske.

Kljub velikim čistkam in videzu velike predanosti Xiju še vedno obstajajo frakcije. Zlasti močna je tista, ki ima svoj center v izjemno bogatem Šanghaju in ki se zavzema za ekonomski (neo)liberalizem. Prav Šanghaj so najbolj prizadeli ukrepi zaprtja. Tudi usoda premierja Li Keqianga bo pokazala, kako močan je Xi. Če ga bo zamenjal s svojim privržencem, bo to znamenje, da krepi svojo moč.

Analitiki bodo pozorni tudi na to, koliko se bodo govorniki na kongresu opirali na »misel« generalnega sekretarja, kar se po Maovem kultu osebnosti ni več dogajalo v partiji in javnosti, vsaj ne s takšno obsedenostjo kot zdaj. Leta 2020 je Xi svojo »misel« vpisal celo v ustavo Kitajske.