Le 18 dni pred začetkom svetovnega prvenstva je vodstvo Odbojkarske zveze Slovenije presenetilo z menjavo selektorja: Avstralca Marka Lebedewa je zamenjal Romun Gheorghe Cretu. Začetni šok je že mimo, ampak verjetno je bilo tudi za vas to presenečenje.
Vsekakor, kajti prvič v zgodovini slovenske odbojke se je zgodilo, da je med pripravami na veliko tekmovanje prišlo do menjave selektorja. To je bila izključno odločitev OZS, nanjo nismo imeli vpliva. Mislim pa, da smo se z novim selektorjem dobro ujeli.
Med vsemi igralci v reprezentanci verjetno prav vi najbolje poznate Cretuja, ki je bil z ekipo Zaksa Kedzierzyn-Kozle ob osvojeni ligi prvakov tudi poljski državni prvak?
Kolikor sem ga jaz videl na klopi Zakse, je zelo temperamenten trener, ki ničesar ne prepušča naključju. O tem smo se lahko prepričali tudi že na prvih treningih. Mislim, da je prinesel nekaj nove energije, ki je pred začetkom svetovnega prvenstva zelo potrebna.
Občutek je, da reprezentanca na klopi potrebuje trenerja, kot sta bila Andrea Giani in Alberto Giuliani, ki nista skrivala svojih čustev, medtem ko je Mark Lebedew bolj zadržan?
O strokovnosti Lebedewa ne gre dvomiti, saj zelo dobro pozna odbojko. Ampak drži: iz preteklosti vemo, da smo ekipa, ki potrebuje trenerja, ki mora biti malo bolj temperamenten, malo bolj energičen. Mislim, da smo s Cretujem to tudi dobili.
Čeprav je liga narodov že preteklost, se je vseeno morava dotakniti. Osnovni cilj, uvrstitev na sklepni turnir, ni bil dosežen?
Res je, a moramo vedeti, da je kar nekaj igralcev, vključno z mano, imelo nekaj več odmora, tako da smo le na zadnjem turnirju igrali v polni zasedbi. Morda bi lahko spočili še koga, da bi bili potem na sklepnih pripravah bolj sveži. Ne glede na vse smo to obdobje dobro izkoristili, na delu smo videli nekaj mlajših igralcev, videli pa smo tudi, kje so bile naše pomanjkljivosti in največje težave.
Ali jih uspešno rešujete?
Da, mislim, da! Toda to se bo videlo šele na tekmah, ki so pred nami.
Na vseh igralnih mestih je velika konkurenca, tudi na sprejemalskem, kjer sta bila vidva s Tinetom Urnautom »nedotakljiva«. Zdaj je tu še Rok Možič.
Odlično je, da imamo še enega odbojkarja, ki v vsakem trenutku pomaga reprezentanci. Za vse nas je to samo plus. A ne glede na to, kdo bo na igrišču, bo moral dati vse od sebe, igrali pa bodo tisti, ki si bodo to zaslužili in bodo v najboljši dnevni formi.
Dejstvo je, da je svetovno prvenstvo na Poljskem in v Sloveniji vse bližje, že odštevate dneve?
Da, res je, še dober teden dni je do prve tekme s Kamerunom, ki jo že vsi nestrpno pričakujemo. Upamo, da bomo, ne glede na zadnje dogodke, dobro pripravljeni nanjo. Še prej pa nas jutri in v soboto čakata prijateljski tekmi v Mariboru.
V skupini vas na SP čakajo tekme s Kamerunom, Francijo in Nemčijo. Predvidevam, da v tem trenutku bolj kot o Francozih in Nemcih razmišljate o Kameruncih?
Zagotovo, čeprav bi dejal, da v tem trenutku bolj razmišljamo o svoji igri, o tem, kako se čim bolje pripraviti na svetovno prvenstvo in prvo tekmo, ki nas na njem čaka. Verjamem, da se bo potem forma stopnjevala iz tekme v tekmo.
Prvi cilj bo uvrstitev v osmino finala, kar na pogled ne bi smela biti pretežka naloga.
Prvi cilj je, da se čim bolje pripravimo na prvenstvo, nato pa bo vsaka tekma zgodba zase. Vemo, da bomo igrali doma, pred svojimi navijači, zato je želja še toliko večja. Resnično upam, da bo tisto pravo vzdušje, kakršno je bilo na EP 2019.
Ampak pred tremi leti je bilo tisto pravo vzdušje šele v sklepnih bojih, ne pa tudi na tekmah v skupini.
Želimo si, da bi bilo čim več ljudi že na tekmi s Kamerunom. Upam, da bodo Stožice polne in da bomo dobili tisto pravo energijo tudi s strani gledalcev.
Ko je Svetovna odbojkarska zveza (FIVB) objavila, da bo svetovno prvenstvo namesto v Rusiji na Poljskem in Sloveniji, ste bili na Poljskem. Kakšne so bili odmevi z njihove strani?
Bil sem zelo vesel, da se je OZS tako dobro organizirala in hitro reagirala, da je šla v kandidaturo. Še bolj pa, ko se je FIVB odločil, da bo SP pri nas in na Poljskem. To, da bosta v Ljubljani tudi dve četrtfinalni tekmi, je pa še toliko boljše. Glede Poljakov lahko rečem, da kakšnih posebnih reakcij ni bilo, ker so že navajeni, da imajo veliko odbojkarskih tekmovanj na najvišji ravni. Mislim, da imajo v zadnjih osmih letih vsakič vsaj eno veliko tekmovanje.
Če se ozreva na vaše začetke v reprezentanci, ali ste takrat pomislili, da boste z njo prišli do takšnih uspehov?
Imel sem srečo, da sem se reprezentanci pridružil ravno tisto poletje, ko so bile sredozemske igre v Pescari in kjer smo osvojili bron. A je bil v tistem obdobju osnovni cilj, da se uvrščamo na evropska prvenstva, o čem več si še nismo upali sanjati. Zdaj smo del teh najboljših reprezentanc, ki se na evropskih prvenstvih borijo za kolajne, verjamem, da bo tako tudi na SP. Gledalci to zdaj pričakujejo od nas in tudi sami si bomo postavili visoko stopničko.
Kdaj se je spremenila ta miselnost v ekipi, da lahko posegate po najvišjih mestih? Ali je bila to prva zmaga na EP 2011 v Avstriji, ko ste naprej premagali domačine, nato pa na zadnji tekmi skupine še Turčijo?
Težko je reči, je pa dejstvo, da je jedro reprezentance skupaj že več kot desetletje in da smo Urnaut, Gasparini, Vinčić, Pajenk, Ropret, Šket in drugi rasli skupaj in da se je vse gradilo okoli nas. Potem so prišli mlajši igralci, Kovačič, pozneje oba Šterna, Štalekar, zdaj na koncu še Možič. Mislim pa, da je bilo najpomembneje to, da smo vztrajali skupaj, da smo se vedno udeležili vseh priprav in vseh možnih turnirjev. In prav ta vztrajnost nas je pripeljala, da se zdaj borimo za najvišja mesta.«
Letošnja sezona bo že deseta, kar igrate v tujini, tudi v prihodnji boste igrali za Asseco Resovio. Kaj je tisto, kar vas na Poljskem tako navdušuje, da ostajate? Gledalci, medijska pokritost, način življenja…?
Dejansko je organizacija v klubih in nasploh v ligi na zelo visoki ravni. Pred tem sem bil sedem, osem let v Italiji, a nisem doživel takšne organizacije kot na Poljskem. Vsekakor je to potem povezano tudi z gledalci, medijsko pozornostjo, ki je zelo velika. Na Poljskem je odbojka eden od nacionalnih športov. Ob tem smo se z družino navadili na življenje na Poljskem, ki ni dosti drugačno, kot je pri nas. Vse to so razlogi, zakaj ne bom menjal kluba.
Ali spremljate slovensko ligo?
Iskreno povedano, bolj malo, ker preprosto ni časa.
Kaj pa bi svetovali mlajšim odbojkarjem, predvsem tistim, ki so bili v prvem delu priprav v reprezentanci?
Žal jih takrat nisem videl, vsaj večine ne, ker sem imel prosto, zato težko rečem kar koli. Ampak če že moram, bi vsem, ne samo njim, svetoval, da so vztrajni, predvsem pa, da so pripravljeni celotno poletje preživeti v dvorani. Dobro, ko imaš enkrat družino, je odrekanja še več, a na koncu je vse poplačano s takšnimi dosežki, kot jih imamo, in privilegijem, da bomo svetovno prvenstvo igrali doma.
