Prava izbira za nova doživetja je umik v naravo, obisk gora in hribov. In tja se lahko odpravi vsa družina, potrebujemo le dobro pripravo na pot, predvsem kakovostno obutev in oblačila ter nenazadnje okusno malico in dobro voljo. Tokrat smo za pomladanske enodnevne izlete izbrali tri poti iz vodnika Gorniška potepanja z otroki avtorja Gorazda Goriška, ki je izšel pri Mladinski knjigi.
Mala Mojstrovka – razgled vse do Dolomitov in Visokih Tur
Mala Mojstrovka je najvišji opisani vrh v omenjenem vodniku. »Čeprav izlet ni prav dolg in naporen, moramo upoštevati, da je gora zelo visoka, zato se je treba temu primerno opremiti, v nahrbtniku so obvezna topla oblačila, in se na vrh odpraviti le v zanesljivem vremenu, po možnosti brez napovedanih popoldanskih ploh in neviht.« Vsem staršem avtor vodnika priporoča, da otroke opremijo s čeladami, saj je na poti kar nekaj krušljivih mest, ki so zaradi precejšnjega obiska še nevarnejša in bolj izpostavljena padajočemu kamenju. Le z ustrezno opremo in previdnostjo bo vzpon na visoko goro otrokom ostal v lepem spominu.
Gorišek Turo namerno začne z opozorili, saj se to za tako visoko goro spodobi, sledi pa še malo hribovske geografije. Pogled na reliefni zemljevid Slovenije razkrije, da ima hrbtenica Vzhodnih Julijskih Alp obliko narobe obrnjene črke S. Prelaz Vršič je na vrhu njenega gornjega »trebuha«. Levo od njega se proti Jalovcu (2645 m) in Mangartu (2679 m) vleče greben Mojstrovke (del slednjega je tudi cilj tega izleta), »trebuh« pa se začenja onstran prelaza z bližnjim Prisojnikom (2547m) in njegovim sosedom Razorjem (2601m). Okrog so torej sami težko dostopni velikani Julijcev, a ti naj počakajo, da otroci malo odrastejo.
Z vrha Male Mojstrovke lahko občudujete vse omenjene vrhove in tudi tiste daljne, tja do Dolomitov in Visokih Tur. Precej bližje, malodane pod nogami, ležita dolini Tamar in Planica, onstran prelaza pa pohodnike dobršen del vzpona iz stene Prisojnika opazuje okamnela Ajdovska deklica.«
Golica – med narcise
Za obisk Golice je veliko razlogov, najbolj pa v pomladnem času brez dvoma vabijo narcise. Ko pobočja okopnijo, si vršni travniki maja in junija, nižje pa že prej, spet nadenejo belo podobo. Na Golici ni njihovo edino rastišče v Sloveniji, je pa zagotovo najbolj znano in med obiskovalci priljubljeno za pomladanski obisk. Travnike v okolici Plavškega Rovta in Planine pod Golico, kasneje pa višje pod Krvavko, zasedejo mnogi ljubitelji gorskega cvetja.
Na vrh Golice vodijo številne markirane poti. Najbolj obljudena je tista, ki od Svetega Križa, kot se je nekoč imenovala Planina pod Golico, mimo Koče na Golici doseže najvišjo točko. Gozdna cesta, kjer je v spodnjem delu pozimi navadno urejena sankaška proga, vodi mimo Savskih jam in Pustega rovta tako zelo visoko, do sedla Suha, da tistim, ki se pripeljejo do konca, res ne ostane več veliko hribovskih užitkov. Ena od poti, opisanih v vodniku, na vrh vodi s sedla Križovec, kjer se združijo ceste s Planine pod Golico in iz Javorniškega Rovta.
Blegoš – med vojaškimi bunkerji
»V očeh slovenskega pripovednika Ivana Tavčarja je Blegoš kot ustvarjen za mlade in tiste malo starejše zaljubljence, ki hodijo k njemu v goste, a tudi otrokom, ki šele začenjajo spoznavati planinski svet, ponudi veliko lepega in zanimivega. Ravno toliko je visok, da ob dobri vidljivosti pogled seže daleč naokoli, tudi na dobršen del slovenskega visokogorja, polna zanimivosti pa so tudi Blegoševa pobočja. Prepredena so z vojaškimi bunkerji, ki so jih gradili med obema svetovnima vojnama zaradi bližnje državne meje z Italijo. Prijelo se jih je ime Rupnikova linija. Odraslim so to nemara nebodijihtreba tujki v naravi, a otrokom burijo domišljijo in kratkočasijo hojo na vrh.«
Veliko poti vodi na Blegoš. Najbolj obljuden je klasični krog z začetkom na Črnem Kalu nad Gorenjo Žetino. Na vrh se lahko povzpne po stezi čez severovzhodni greben, se sestopi do Koče na Blegošu in se čez Prvo ravan ali po dostopni cesti, ki vodi do koče, vrne na izhodišče. Zaradi visokega izhodišča je pot zelo primerna za mlajše otroke, če pa so že večji, lahko izberete katero od daljših poti, ki se začnejo v dolini (Volaka pri Hotavljah, Volča pri Poljanah nad Škofjo Loko, Potok pri Zalem Logu. V tem primeru vas od vrha loči kar tisoč višinskih metrov vzpona, kar je lahko tudi dober pripravljalni izlet za zahtevnejše ture v visokogorje.«
Povzeto po knjigi Gorniška potepanja z otroki, avtor: Gorazd Gorišek, Mladinska knjiga
