Pot, ki je zdravnico Hatije Ismaili, po rodu Albanko, pripeljala do izbranega poklica, ni bila lahka. Danes pravi, da so jo ravno težke življenjske izkušnje izoblikovale, okrepile in ji pomagale vztrajati na zastavljeni poti. Vsem na življenjskih razpotjih predvsem svetuje, naj ne obupajo takoj, ko življenje pokaže temnejšo plat. Z njo smo govorili o zdravniškem poklicu, skrbi za paciente in življenju v času vseh omejitev zaradi epidemije.
Pravite, da se pregled pri zdravniku ne bi smel končati le pri fizični diagnozi, ampak je vsaj toliko pomemben tudi iskren pogovor s pacientko. V praksi žal ni vedno tako. Zdravniki večkrat navajajo preobremenjenost in pomanjkanje časa za bolj osebno obravnavo, pogovor. Kakšno je vaše mnenje o tem?Za vsakega pacienta nam zavarovalnica odmerja 15–20 minut, vendar nam glede na število pacientk in ginekologov zmanjka časa, tako da imamo ponavadi na voljo največ deset minut. V tako kratkem času pa je pacientkam, ki pridejo na pregled pred operacijo, težko vse razložiti. Ginekologija je občutljivo področje, zelo intimno, zato je nujno, da si vzamemo čas, da pridobimo zaupanje pacientk, ki je še kako pomembno pri samem posegu in nadaljnjem zdravljenju.
Koliko empatije lahko zdravnik vnese v pogovor, svetovanje? Je to odvisno tudi od osebnosti zdravnika, njegovega doživljanja sveta in njegovih osebnih izkušenj ali je za stroko bolje, da se v določeni meri zavestno oddalji od čustvenega obravnavanja pacienta?Pri določenih pacientkah je treba pridobiti zaupanje, moraš jim prisluhniti in one morajo začutiti, da ti lahko zaupajo. Na primer, ko vidim bodočo mamico, ki se boji poroda, se z njo pogovorim, ji povem, da sem tudi jaz mama in da je najsrečnejši trenutek vsake žene jok novorojenega otroka. Takrat se bodoča mamica nasmehne in se veseli z mano.
K vašemu srčnemu odnosu do vašega poklica je pripomogla tudi huda izkušnja iz vašega otroštva. S starši ste bili, stari komaj 12 let, udeleženi v težki prometni nesreči in ste dolgo ostali v bolnišnici. Se morda spomnite svojega doživljanja bolnišnice in osebja takrat?Bila sem stara 12 let, bilo je, kot bi se zbudila iz nočne more; v bolnišnici so nam pomagali, da smo okrevali, bili so profesionalni in čuteči, prijazni in znali so potolažiti. Takrat mi je to veliko pomenilo, saj bolnik klub bolečinam, zdravljenju in obupu išče pri zdravniku prijazno besedo, topel stisk roke. Vse to mi je takrat ogromno pomenilo. Tudi ta izkušnja mi je pomagala, da sem spoznala pomembnost osebne note do pacientov. To in še več se trudim dati svojim pacientkam v procesu zdravljenja ginekoloških težav.
Vas je ta izkušnja navdihnila, da si izberete zdravniški poklic?Najverjetneje je res tako. Takrat sem v zdravnikih videla bogove. Želela sem postati del njih, pomagati ljudem in reševati življenja. Tako kot so oni rešili mojega in moje družine. Ja, morda mi je prav ta izkušnja pokazala pot, kako in kam naprej.
Pa vendar študijska pot do izbranega poklica ni bila enostavna…Študirala sem na Reki, skupaj z mojim sedanjim možem, ki je študiral stomatologijo. Medicina me je zanimala od mladosti, tako da mi ni bilo težko. Pot je bila dolga, vendar sem vztrajala in študirala z veliko volje, uživala sem, da mi je sploh uspelo študirati. Nisem hotela izgubiti te priložnosti.
Koliko vas je na tej poti podpirala družina?Moji starši so živeli in delali v Kočevju, na izbrani študijski poti so me ves čas podpirali in želeli, da pridem do svojega poklica. Veseli in ponosni so bili, da sem imela priložnost študirati in doštudirati. Za to, da sem danes zdravnica, gre velika zahvala mojim staršem.
Kako pa se spominjate študijskih let? Vas medicinska fakulteta na kaj v realnem življenju, v praksi morda ni pripravila?Ni bilo posebnih presenečenj. Osnove zdravniškega poklica tako v praksi kot teoriji seveda ne moremo primerjati z realnim delom. Jaz sem imela srečo, da sem ostala v Sloveniji, kjer je zdravstvo na dovolj visoki ravni v primerjavi z revnejšimi državami.
V Novem mestu delate že več kot 17 let, opravljate tudi delo porodničarke. Morda beležite, pri koliko rojstvih ste pomagali, kolikokrat ste stali ob strani porodnici? Lahko z nami delite kakšno anekdoto?Sodelovala sem pri številnih porodih, vsak je zgodba zase. Ne, ne vodim evidence števila rojstev, ker je vsako novo življenje zgodba zase in v tistem trenutku, ko dete zadiha, je vključenih še veliko drugih ljudi. Seveda se včasih tudi nasmejemo, saj kakšen občutljiv očka izgine iz našega vidika, ker mu je slabo… In predvsem nepozabni so trenutki iz časa pred pojavom novega koronavirusa, ko smo se od sreče ob pogledu na novo življenje vsi objeli. Takrat se še bolj zavedam, da sem izbrala pravo pot!
To, da ste na pravi poti, potrjuje tudi vaše ime.Res je, moje ime Hatije pomeni »na pravi poti«. Nekje v azijskih državah obstajajo tablice na poti z nadpisom HATI, kar pomeni naravnost po pravi poti.
Poleg ginekologije in porodništva ste opravili še specializacijo iz uroginekologije. Kaj vas je spodbudilo k temu?Uroginekologija je del ginekologije in vključuje težave medeničnega dna ter inkontinence. Uhajanje vode je je neprijetna nadloga, s katero se srečuje vedno večje število žensk in se dogaja v vseh življenjskih obdobjih. Obstaja več uspešnih metod zdravljenja, s katerim ženskam lahko pomagamo, zato ni treba, da je inkontinenca prikrita in tabu tema.
Kako pa doživljate kot zdravnica in kot mama zadnje turbulentno leto, ki ga je prinesel novi virus?Bilo je veliko sprememb, strahu in neznanega. Nastalo je veliko sprememb v službenem in zasebnem življenju. Vendar smo v tem času spoznali tudi veliko novih družinskih in življenjskih vrednot. Pri mojem delu seveda ni bilo nič drugače. Na srečo me je kljub še večji prisotnosti na delu korona obšla. Sedaj sem cepljena, kar je še korak naprej k čim prejšnji svobodi gibanja.
Poleg dela v zdravstvu pomagate tudi pri vključevanju albanskih priseljencev v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. S kakšnimi zgodbami se srečujete tam?Albanskim priseljencem v Sloveniji pomagam s predavanji o medicini, ginekološko-porodniških temah in nasploh o tem, kako deluje zdravstveni sistem v Sloveniji – za lažje integriranje in iznajdljivost v zdravstvu. Več let sem prostovoljno odgovarjala na vprašanja mladih iz držav v razvoju in jim pomagala razbijati tabuje glede spolnosti.
Je tem priseljencem zdaj lažje ali težje, kot je bilo vam in vaši družini, ko ste se preselili v Slovenijo? Sploh lahko vlečemo vzporednice?Mislim, da jim je nekoliko lažje, saj opažam da se v Novem mestu ponuja veliko brezplačnih storitev glede izobraževanja, učenja jezika in kulturnih aktivnosti. Ne, ne moremo vleči vzporednic, saj je bilo pred dvajset in več leti priseljencev veliko manj in so se težje in z manj razumevanja vključevali v življenje v Sloveniji. Danes je to veliko lažje.
Kaj pa bi svetovali mladim, ki se odločajo za poklic medicine?Naj poslušajo svoje srce. Naj ne gredo po tej poti, če je to samo zaradi želje staršev, prijateljev… Biti zdravnik ni samo poklic. Je veliko več. Je pripravljenost, da daješ tudi sebe. Da čutiš neizmerno zadovoljstvo ob tem, da rešiš življenje ali si prisoten, ko se rodi novo življenje. Ko to začutiš, takrat se zaveš, da si izbral pravilno.
