Španija. Ko pomislimo na to državo, se nam v misli vedno prikradejo prijetno vreme, odlična hrana in še boljše vino. Razlogi, da bi tam zlahka živeli. Že pred desetletji je navdušila tudi Ferruccia Lamborghinija, a z razlogom več. To so bili biki. Ker je bil tudi sam bik po horoskopu, so ga te živali, namenjene bikoborbam, impresionirale do te mere, da je besni bik postal del emblema znamke športnih avtomobilov, štirikolesnike pa je poimenoval po znanih rejcih teh prekrasnih živali in bikih, ki so se vpisali v zgodovino bikoborb. Espada, islero, murcielago, diablo in gallardo so nekatera imena, tako ali drugače povezana z biki, nič drugače pa ni z jaramo (z uradnim imenom 400 GT), ki naj bi bila najboljši lamborghini vseh časov. »Perfektna je,« so opisovali ta dvovratni kupe z razporeditvijo sedežev 2+2. Tekoči trak je zapuščala med letoma 1970 in 1976, na ceste pa jih je zapeljalo zgolj 328, od tega 20 z dvojnim strešnim oknom.
Ko so leta 1991 Feruccia vprašali, kateri je njegov najljubši avto, je izstrelil: »Jarama. Ljubša mi je od vseh drugih, ker je popoln kompromis med miuro in espado. Miura je športni avtomobil za mlade po srcu, ki želijo za volanom divjati in imajo radi, da so videni. Espada je bila moj rolls-royce, še vedno precej hitra, a hkrati velika in udobna. Jarama pa je popolna, če želite imeti le en avto.« Večino časa je za zasebne in službene namene uporabljal prav jaramo.
Pet modelov, vsi so bili kupeji
Zasnovana je bila z željo, da dvigne prah na zahtevnem ameriškem trgu, zato je ustrezala ameriškim okoljskim in varnostnim standardom, čemur njena predhodnica islera ni. Ker je tehtala zgolj 1450 kilogramov (kljub temu da je bila v celoti iz jekla!), je to v kombinaciji s 3,9-litrskim 12-valjnim motorjem z močjo 350 konjev (260 kW) pomenilo, da zmore do stotice v petih sekundah, maksimalna hitrost pa je bila za tiste čase impresivnih 260 kilometrov na uro. Na zadnji kolesi se je moč prenašala prek 5-stopenjskega ročnega menjalnika, kar se je spremenilo leta 1972, ko je na cesto zapeljala nekaj močnejša jarama S (uradno 400 GTS; 365 KM/272 kW), ki je bila na voljo tudi s 3-stopenjskim samodejnim menjalnikom in prenovljeno armaturno ploščo iz aluminija, na zadnji klopi pa je bilo za dva potnika tudi nekaj več prostora. Avto, ki ga je imel v lasti tudi Ferruccio, je še danes na ogled v tovarniškem muzeju v Sant'Agati Bolognese. Pod obliko se je podpisal Marcello Gandini, za razvoj je skrbel Gian Paolo Dallara, prvič pa je bila na ogled na ženevskem salonu. Za tiste čase je bila notranjost luksuzna, sedeži oblečeni v usnje, volanski obroč iz lesa in s tremi kovinskimi kraki, avto je imel klimatsko napravo in 250-litrski prtljažnik. Nekatere jarame so imele radio nameščen med sedežema, kar je pomenilo, da sta ga lahko upravljala potnika zadaj. Zanimivo, da je Lamborghini v 70. letih premogel kar pet modelov, prav vsi pa so bili kupeji.
Nekaj posebnega je bila jarama rally, ki so jo poimenovali tudi jarama bob, in sicer po Lamborghinijevem testnem vozniku Bobu Wallaceu. Izdelali so le eno, namenjena naj bi bila dirkam in imelo idealno porazdelitev teže 50:50, motor z močjo 380 konjev (280 kW) pa se je vrtel do meje 8000 in dosegel maksimalnih 270 kilometrov na uro. Avto je imel šasijo iz aluminija, zato je bil kar 300 kilogramov lažji od navadne različice. Bil je obarvan v kombinaciji oranžne in črne, na koncu pa ni sodeloval niti na eni dirki. Leta 1990 so ga restavrirali v Veliki Britaniji, potem ko so ga odkrili v Savdski Arabiji.
Na dražbi visoke cene niso dosegli
Nedavno so na dražbi v Parizu prodajali močnejšo jaramo letnik 1973 z vsega 14.000 prevoženimi kilometri, ker so jih izdelali zgolj 152, pa so pričakovali visoko ceno. Bila je nekaj posebnega tudi zavoljo originalne sive barve, imela je dokumentirano servisno zgodovino, dva ključa in disketo s fotografijami, ki so kazale, kako so jo restavrirali. A so zanjo iztržili zgolj 140.000 dolarjev. Malo, saj je bil osnovni model leta 1972 naprodaj za 22.500 dolarjev, kar je danes ustrezno 135.000 dolarjev, za močnejšo jaramo pa je bilo leta 1975 treba odšteti 29.900 dolarjev oziroma današnjih 138.000. Pri zbirateljih sta veliko več vredna countach in miura. Največ opazk je letelo na njeno obliko, ki naj bi delovala »nekoliko zaspano«. Bila je nizka, široka in s 4,48 metra tudi ne preveč dolga. So bile pa nekaj posebnega na pol skrite luči, strešna linija pa se je nerodno spuščala proti zadnjemu delu, kot pri hatchbacku. Kljub temu se njenim lastnikom še danes zdi všečna, toliko bolj, ker letos praznuje abrahama. Je tudi zadnji lamborghini GT, ki je imel motor vgrajen spredaj, danes ga premore športni terenec urus.
