Novomeška pomlad je dobila takšno poimenovanje šele leta 1974, ko jo je v svoji knjigi opisal Marjan Mušič. Takrat se je tudi začelo govoriti o pomenu in veljavi tega enodnevnega in drugih dogodkov, ki so ga spremljali, za poznejši razvoj slovenskega likovnega, literarnega in glasbenega področja. Vsi tedanji akterji so dejansko orali ledino na svojem področju. Do tedaj je imel razstavni program le Rihard Jakopič v Ljubljani v svojem paviljonu, drugje tega ni bilo. Pred prvo svetovno vojno in po njej so se odvijali številni dogodki, ki so pomembno vplivali na potek in razvoj zgodovine umetnosti. Na evropskem umetnostnem področju so se začele pojavljati številne avantgardne smeri: ekspresionizem, fauvizem, kubizem, futurizem, konstruktivizem, nadrealizem. Ti mladi umetniki pa so bili izjemno vedoželjni in so prek revijalnega tiska spremljali dogajanje zunaj meja, zelo so si želeli nekaj novega. Morda so bili avantgardni še najmanj v likovnem smislu. Pojavljajo se prve ekspresionistične poteze pri Božidarju Jakcu, ki se je z ekspresionizmom srečal na praški akademiji, pri Marjanu Mušiču in Zdenku Skalyckemu pa se ekspresionizem kaže le v sledeh. Sicer pa avantgarda ni oznaka za obdobje, pomembno je nasprotovanje vsemu kanoniziranemu. Navsezadnje smo lahko avantgardni tudi danes.
Pravite, da se je še najmanj avantgardnosti pri nas kazalo v slikarstvu. Kako pa je bilo v literaturi, glasbi?Tesno sodelovanje literarne, likovne in glasbene avantgarde uvršča novomeško pomlad med tipična avantgardna gibanja tedanjega časa. Akterji so intenzivno iskali način združevanja poezije in likovne umetnosti v celostno umetnino. V samem izrazu pa je bil Podbevšek tisti, ki je zavzel izrazito avantgardistično stališče. Opustil je tradicijo tako v oblikovnem kot vsebinskem smislu, tudi v načinu podajanja pesmi. Pri avantgardi ne gre le za to, kar umetnik ustvari, pomembna je tudi njegova pojavnost, način izražanja. In Podbevšek je nedvomno bil tak. V glasbi pa velja Marij Kogoj za našega edinega pravega ekspresionista.
Na spremljevalni razstavi z naslovom Mladi neznani avantgardni, ki ste jo pripravili z zgodovinarkama Majdo Pungerčar in Marjeto Bregar, predstavljate dvanajst akterjev tedanjega dogodka. To je prvič, da so vsi predstavljeni skupaj in enakovredno.Tako je. Na tej razstavi predstavljamo njihovo življenje in delo ne le v času novomeške pomladi, ampak tudi pozneje. Nekateri so naredili več, drugi manj, nekateri pa so ostali neznani.
Kaj je poudarek glavne razstave Let novomeške pomladi, ki jo za povabljene odpirate v soboto?Prikazali bomo večino likovnih del, ki so bila tudi na takratni razstavi, je pa zaradi različnih dejavnikov težko rekonstruirati zadevo. Znani sta le dve fotografiji z upodobitvijo akterjev. Seznam likovnih del je Božidar Jakac napisal po spominu 50 let pozneje, po razstavi je bilo prodanih več kot 40 del in se je za njimi sled izgubila. Razstavili bomo 222 del devetih avtorjev. Večina del je v lasti Jakčevega doma, saj je Jakac Novemu mestu podaril 828 del, mnoga med njimi so iz njegovega začetnega obdobja, ki so bila del takratne razstave. Izposodili smo si tudi delo Riharda Jakopiča, s katerim je sodeloval na razstavi, po njegovih besedah zato, da pokaže zadovoljstvo nad mladim pokretom. Ni nam uspelo pridobiti le stvaritev Borisa Grada, za katere niti ne vemo, ali sploh obstajajo.
Bo soareja z naslovom Nekaj dni v septembru – Novo mesto 1920–2020 nekakšna repriza tedanjega dogajanja?Ne, dogodkov ne moremo ponoviti, niti v tem ne vidim smisla. Tudi razstava Let novomeške pomladi je zasnovana nekoliko drugače od običajnih likovnih razstav, poleg likovne umetnosti predstavljamo tudi literarno z deli Podbevška in Jarca ter glasbo Marija Kogoja. Obiskovalec bo tako ob ogledu likovnih del poslušal Kogojevo glasbo in Podbevškovo recitacijo pesmi.
