Profesorica likovne umetnosti, oblikovalka, rokodelka in producentka se je že med študijem pridružila različnim društvom. »Nevladni sektor mi je blizu, ker verjamem, da daje posameznikom možnost aktivnega sodelovanja in soodločanja,« pojasnjuje. Pravi, da je v vsaki organizaciji, katere del je postala, hitro prevzela raznolike naloge. Vodila je delavnice, organizirala dogodke, opremljala prostore, pripravljala razpise, urejala glasilo, vodila blagajno ... »Kadar se pridružim neki skupnosti, jo želim aktivno sooblikovati. Predvsem pa me je zmeraj zanimalo, kako stvari delujejo v ozadju.«
V organizacijah, ki so ji prišle na pot, je videla različne pristope in načine dela, čeprav se je njeno zanimanje zmeraj vrtelo okoli oblikovanja in trajnostnega razvoja, veliko se je posvečala reciklaži. Osem let svojega nevladništva je posvetila tudi ljubljanskemu društvu in socialnemu podjetju Smetumet, kjer je bila članica vodstvene ekipe. Nato pa je prišla odločitev, da ustanovi lastno znamko in z njo povezano društvo. »Trajnostne ideje sem želela realizirati na svoj način in jih aktivno razvijati tudi v novem okolju, kamor sem se pred leti preselila.«
Sanje o čevljih
Ob prihodu v nov kraj, Pivko, se je povezala z lokalnimi društvi in začela spoznavati ljudi, ki delajo na podobnih področjih. Spoznala je, da tudi v Notranjsko-Primorski regiji obstaja veliko zanimivih organizacij in posameznikov. »Kmalu smo začeli sodelovati, obenem pa sem ohranila stare povezave z Ljubljano in drugimi kraji. Nisem geografsko omejena, veliko se premikam po vsej Sloveniji in občasno v tujini, sodelujem v projektih, na okroglih mizah, gostujem z razstavami in delavnicami. To, da deluješ iz manjšega kraja, je tudi prednost. Mnogi stereotipno mislijo, da je v večjih okoljih več ekološkega zavedanja, medtem ko v manjših skupnostih tega koncepta nihče ne razume. To je predsodek, ki po mojih izkušnjah ne drži. V vseh okoljih naletiš na različno odprte, osveščene in kreativne posameznike,« pravi Maja Modrijan.
Ko se premika, s seboj v prtljažniku zmeraj prevaža različne tovore: odpadne materiale, ki jih posamezniki donirajo, ter izdelke, ki iz teh materialov nastajajo. »Destilator je društvo, hkrati pa je tudi blagovna znamka za reciklirane izdelke. Najbolj smo poznani po čevljih balerinkah, ki se imenujejo Walk the Talk. Narejeni so iz odpadnih tekstilij.«
Maja Modrijan priznava, da se je projekta s čevlji lotila kar malo naivno. »Ti čevlji so moj srčni projekt, ki sem ga imela v rezervi več kot deset let. Toliko časa je namreč minilo, odkar sem si prvič sama naredila čevlje iz starih hlač. Vsi, ki so jih videli, so me spraševali, kdaj jih bom začela delati tudi za druge. Zmeraj sem odgovorila: enkrat. Enkrat bom. In ko sem štartala svojo znamko, sem se odločila, da je prišel čas za ta projekt, ki ga 'šparam' za 'enkrat, ko bo čas'. Imela sem čevlje, ki sem jih amatersko naredila doma, nisem pa vedela, kako je videti dejanska proizvodnja čevljev. V Tržiču sem našla družinsko podjetje, kjer so bili zelo odprti za sodelovanje, in dogovorili smo se, da poskusimo. Tudi oni še nikoli prej niso delali na takšen način. Gre za unikatne čevlje iz netipičnih materialov. Leto in pol smo se skupaj lovili, razvijali in se učili ter prišli do izdelka, na katerega smo danes vsi ponosni.«
Kar šteje
Pri tem se v smehu spominja, kako je mnoge prototipe čevljev testirala na sebi in svojih prijateljicah: »Neverjetno, kako različne noge imamo! Nemogoče je narediti univerzalni čevelj, zato imajo balerinke Walk the Talk možnost uporabe s tremi različnimi vložki, ob strani pa imajo tudi elastiko, da se prilagodijo širšim ali ožjim stopalom. Pri razvoju čevlja se ukvarjaš z milimetri, česar kot končni uporabnik sploh ne vidiš. Rada imam tehnologijo in rada jo raziskujem, pri tem pa se opiram na vso znanje, ki ga imam iz prejšnjih let. Če znaš narediti papir in zvezati knjigo, narediti omaro in položiti ploščice, šivati in krojiti, se v neki točki vse poveže, tudi če tega ne pričakuješ. Povezovanje in združevanje znanj je zelo koristno,« pravi Maja Modrijan.
Veliko svojih dejavnosti Destilator posveti izobraževanjem, osveščanju in praktičnim delavnicam, pri katerih združujejo rokodelstvo, različne tehnologije ter različne materiale. »Petnajst let se ukvarjam z reciklažo. Na začetku smo bili čudaki, ki smo morali nenehno razlagati, zakaj je to sploh smiselno početi. Danes je lepo, ko vidim ali ko izvem, da je kdo prav zaradi nekega mojega projekta nekaj začel delati drugače, spremenil navade. Da je želel odvreči omaro, pa jo je potem samo preuredil in ugotovil, da je popolna. Ali da so v delovnem okolju uvedli novo prakso. Majhne in velike spremembe, vse štejejo,« verjame Maja Modrijan.
