»Kot pedagoga me je zmeraj zanimalo, kako narediti, da učenje za otroke ne bi bilo mučno - v učni proces sem želel vpeljati elemente igre. Med študijem sem začel to temo poglobljeno raziskovati in naletel sem na ludoteko v Gradcu, ki me je povsem prevzela. Gre za čudovit prostor, ki deluje kot knjižnica z več kot pet tisoč družabnimi igrami. Trenutno je tam enajst zaposlenih, ludoteko pa finančno in organizacijsko podpirata dežela Štajerska in mesto Gradec.«
V Avstriji, pravi, je mreža ludotek izjemno razvita. »V ludoteki v Gradcu sem spoznal človeka, ki je sedaj že upokojen in ki sam sebi pravi 'igrozof'. Bil je moj mentor na štiridnevnem intenzivnem izobraževanju. Marsikaj mi je pokazal in razložil, v meni pa je vedno bolj zorela želja, da nekaj takšnega zraste tudi v Sloveniji,« pripoveduje Dejan Gumpot.
Igre za vse
Trije prijatelji so tako sklenili glave in pred petimi leti ustanovili društvo Klub uporabnikov ludoteke – Ludek. »Nimamo svojih prostorov, društvo je registrirano kar pri meni doma. Tam skladiščimo tudi večino iger, ki smo jih v tem času uspeli pridobiti, večinoma prek donacij. Ta hip jih imamo že okoli štiristo ali petsto,« se nasmeje Dejan Gumpot. »Naša osrednja dejavnost so igralni dogodki, ki jih prirejamo v sodelovanju z drugimi organizacijami, predvsem s klubom koroških študentov v Slovenj Gradcu in z osrednjo koroško knjižnico v Ravnah na Koroškem. Povezujemo se tudi s šolami, ki jim za simbolično ceno posojamo pakete iger, ki jih lahko učenci igrajo med odmori ali v popoldanskem varstvu, nekaj paketov smo podarili tudi zavetiščem za brezdomce.«
In kako je videti »igralni dogodek«? »Ha! Mi se pripeljemo s polnim prtljažnikom iger, ki jih zložimo na kup, obiskovalci pa svobodno izbirajo med njimi in se igrajo po razporejenih mizah. To so res krasni dogodki! Odziv ljudi je najlepše darilo in osrednja motivacija za naše delo. To je en sam nasmešek, ljudje se zabavajo in nekateri čisto 'padejo noter'. Nekajkrat se nam je že zgodilo, da je bil obisk tako dober, da ni bilo več prostih miz. Pa so se ljudje igrali kar na tleh! Salve smeha in to je super!« pravi Dejan Gumpot in pojasnjuje, da so člani društva na takšnem dogodku zmeraj na voljo kot »asistenti«. »Razlagamo pravila, priporočamo, pojasnjujemo. Ljudje pa se igrajo.«
Pravi, da imajo obiskovalci najraje najbolj preproste igre. »Manj je pravil, bolj imajo ljudje radi neko igro. Kakor da se jim ne bi ljubilo prebijati skozi množico pravil. Razni igroljubci, ki imajo radi bolj kompleksne zadeve, so zelo v manjšini.«
In vendar obstajajo tudi takšni, ki so se za dobro igro pripravljeni za več dni potopiti v kompleksna pravila in opise. »V našem društvu imamo člana, ki je totalni navdušenec nad kompleksnimi igrami. Zmeraj ko dobimo kakšno novo igro, se za več dni potopi v pravila in jih naštudira, nato pa jih razloži še soigralcem, ko se dobimo za partijo. Družabne igre so izjemno pomembne. Ne le zaradi druženja in kakovostnega preživljanja prostega časa, pač pa skozi igre razvijamo socialne komunikacijske kompetence in logično sklepanje. Predvsem pa nam igranje v tej družbi, ki je zelo fokusirana na rezultat, pomaga, da stvari jemljemo malo bolj igrivo.«
Ko te igra požre
Sam najraje igra Naseljence. »Igra je fina mešanica strategije, logičnega mišljenja, politike, trgovanja … Čeprav se zadnje čase zaradi službe in drugih obveznosti ne igram več toliko kot nekoč. S punco občasno odigrava kakšen Scrabble, tu in tam se za igro dobim s kakšnim prijateljem, redki pa so zadnje čase dogodki, ko bi nabavili novo igro in jo nato dolge dneve študirali in igrali,« priznava Dejan Gumpot.
Tudi društvo ima zaradi službenih obveznosti osrednje ekipe svoje vzpone in padce. »Vsi delujemo prostovoljno in včasih nam ob službah tudi zmanjka motivacije. A ideja društva se nam zdi tako lepa, da jo je škoda zavreči. Zato jo razvijamo naprej: z majhnimi koraki k sanjskemu cilju, da takšno ludoteko, kot je v Gradcu, nekoč odpremo tudi v Sloveniji.«
Do takrat pa ostajajo predvsem veliki zagovorniki igranja. »Obstajata dve teoriji, kaj definira kulturo človeka. Prva je, da je to delo, druga pa, da je še pred delom – igra. Igra je prvinska, pristna, skoznjo se udejanjamo. Mislim, da je igranje krepko zakoreninjeno v nas, podobno kot v vseh drugih živalih. Samo poglejte male levčke ali tigre, kako se igrajo, skačejo, praskajo in se lovijo, to je prvinsko.«
Se otroci igrajo drugače od odraslih? »Hm. Mogoče so malo bolj z domišljijo pri stvari. Malo bolj se vživijo. Čeprav to znajo tudi odrasli. Če se le fajn sprostijo in jih igra požre …«
Kaj pa goljufanje? »Seveda! Goljufanje spada zraven! Treba je znati zavajati nasprotnika. Obstaja igra z imenom Junta, ki temelji na prevarah, razdiranju dogovorov, lažeh ... Osnovna zgodba igre je, da nas vržejo v svet banana republike, na otoček, kjer si igralci razdelijo funkcije. Nekdo je predsednik, nekdo minister ... Zmaga tisti, ki kar največ razvojnih sredstev, ki pridejo v banana republiko iz mednarodne skupnosti, skanalizira na svoj švicarski bančni račun,« pojasni Dejan Gumpot in se nasmeje: »Zveni znano? Seveda! Svet je igra! Naučite se igrati!«
