»Taborništvo mi je v vseh teh letih ogromno dalo,« poudarja Rok Pandel, ki deluje v taborniškem rodu Podkovani krap s sedežem na Rakovniku. »Pokrivamo območje četrtne skupnosti Rudnik, pa tudi okolico Iga ter Zapotoka. Rakovnik je neposredno ob Golovcu, zelo hitro smo lahko na rakovniškem bajerju ali sredi gozda, kar nam omogoča pester program. A pri tabornikih tako ali tako počnemo veliko različnih stvari, naša osnova je vzgajanje mladih v sobivanju z naravo. Važno je, da se mladi družijo in da delujejo po sistemu vodov, ki so najmanjše skupine znotraj taborniške organizacije,« pojasnjuje Rok Pandel.
»Vod je skupina sedmih do devetih otrok z vodnikom. Ta skupina se srečuje enkrat tedensko od septembra do junija, celo šolsko leto, enkrat na mesec pa imamo še vikend akcijo – bodisi pohod, kaj avanturističnega, kulturnega, športnega, zajeti skušamo širok spekter vsega. Pozimi pripravimo zimovanje, ki je po navadi podaljšan vikend v zimski naravi, nekateri taborniki pa pripravijo tudi daljša zimovanja v času zimskih počitnic. Vrhunec leta je seveda poletno taborjenje, ki po navadi traja od devet do dvanajst dni, odvisno od taborniškega rodu. Eni grejo vsako leto na isti prostor, drugi vsako leto menjajo – Posočje, Krka, Kolpa, kam na štajerski konec, na Savinjo … Otrok se znotraj svojega voda, v tej mali ekipici, nezavedno uči, da mora biti solidaren, da mora znati sprejemati, poslušati in strpno izražati svoja mnenja,« pravi Rok Pandel.
Na ti z naravo
A tabornik ni tabornik, če ni v naravi. »Delo z in za naravo je srž taborništva. Ko greš enkrat v naravo in si tam vsaj en dan, se začneš spraševati, kdo dejansko si. Ni več važno, kakšen logotip imaš na hlačah, majici ali rukzaku, koliko prijateljev imaš na Facebooku in Instagramu, tam si, kar si. Zato so taborniki zelo pristna organizacija, naši odnosi so zelo pristni. Ko se znajdeš na ti z naravo, se ne moreš pretvarjati,« poudarja Rok Pandel.
Zveza tabornikov Slovenije med drugim prireja številne tečaje, tudi specialistične, recimo tečaj orientacije in topografije, tečaj na divjih vodah, pa tudi tečaj bivanja v naravi in gradnje pionirskih objektov. »V našem rodu deluje več posameznikov, ki so specializirani za pionirske objekte,« pravi Rok Pandel. Pionirske objekte? »To so čisto osnovni objekti, ki so jih začeli graditi že pred tisoči let. Gre za osnovno konstrukcijo iz lesenih palic, tankih posušenih smrek, ki jim pravimo sušice, vse pa stoji skupaj na način, da je zgolj zvezano z vrvjo. Taborniki smo prepoznani po svojem ognju, šotoru in taboru, vsak tabor pa po navadi krasi vsaj en pionirski objekt. Za začetek je to lahko samo en jambor, recimo za zastavo.«
Pri tem Rok Pandel opozarja: »Sušice je treba med seboj pravilno zvezati, ne moreš narediti kar nekega vozla. S pravilnimi vezavami se pri tabornikih veliko ukvarjamo; ali je to pravokotna vezava, diagonalna, vzporedna vezava …« V rodu Podkovani krap včasih naredijo tudi kakšen bolj pompozen objekt. »Na vseslovenskem taborniškem zletu leta 2017, ko nas je prišlo na kup več kot tisoč tabornikov, smo naredili vhod, ki je bil visok devet metrov, višina, pod katero si se lahko peljal, je merila štiri metre, isto vhodna širina. Iz tega velikega objekta smo nato naredili še jambor, tako da smo dosegli trinajst metrov skupne višine. Naredili smo tudi okrogel stolp, ki je bil videti kot hladilni stolp pri termoelektrarnah, saj so se palice v višino križale: pri tleh se je stolp začel širše, potem se je zožil in na vrhu spet razširil. Iz tega ven smo naredili še dodatne konstrukcije, na katere smo obesili viseče mreže.« Si predstavljate?
Korona? Taborniki so pripravljeni!
Šolsko leto, ki je za nami, in to, ki se je pravkar začelo, so tudi pri tabornikih zaznamovale omejitve, ki jih je prineslo spopadanje s Covid-19. »Mi zmeraj že septembra načrtujemo vse letne aktivnosti in določimo termine poletnega taborjenja. Ko se je začela epidemija, smo dejavnosti prekinili, a smo kaj hitro začeli z druženji po spletu. Čez poletje pa smo taborniki po vsej Sloveniji izvedli ogromno aktivnosti, ki smo jih prilagodili na način, da v istem taboru nikoli ni bilo več kot 50 ljudi. V našem rodu smo recimo taborjenje izvedli v dveh izmenah, postavili smo več šotorov kot sicer, povečali skupni jedilni prostor …«
»Nekateri taborniki, še posebej v Ljubljani, niso šli taborit na predvideno poletno lokacijo, pač pa so ostali v mestu in izvajali kreativno poletno varstvo za otroke po sistemu vodov. Hodili so na dnevne izlete, izvajali različne delavnice. Število otrok pri tabornikih je bilo čez to poletje ogromno, saj so mnogi starši prek tabornikov krpali luknje, ki so nastale zaradi umanjkanja drugih dejavnosti. Lahko rečemo, da je virus tudi med otroke zanesel novi val zanimanja za naravo,« pripoveduje Rok Pandel, ki je z mislimi že globoko v novem šolskem letu.
»Pred nami je izziv, a hkrati priložnost, da poudarimo druženje otrok znotraj manjših vodov, da v manjših skupinah gradimo njihovo medsebojno zaupanje in sodelovanje. Taborniki smo iznajdljivi. Če smo že v karanteni znali izpeljati stvari tako, da je bilo prav, ni razlogov, da ne bi uspešno delovali tudi v nepredvidljivih mesecih, ki prihajajo. Saj poznate naš moto, ne? Taborniki smo pripravljeni!«
