Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ki se sooča z največjimi protesti, odkar je leta 1994 prevzel oblast, je na zborovanju kakšnih 5000 podpornikov režima v Minsku protestnike označil za »podgane«, podpornike pa pozval k obrambi neodvisnosti Belorusije. »Dragi prijatelji,« je dejal, »pozivam vas, ne da branite mene, ampak državo in njeno neodvisnost.« Sicer je dan prej izjavil, da je Rusija pripravljena pomagati pri varovanju Belorusije, če bi prišlo do zunanje vojaške grožnje, obenem pa nasprotoval Natovim vojaškim vajam na Poljskem in v Litvi, ki sta sosedi Belorusije.
Na tisoče zaprtih protestnikov
Vse od objave prirejenih rezultatov predsedniških volitev 9. avgusta zagovorniki demokracije v Minsku in drugih beloruskih mestih mirno protestirajo. Policisti proti njim uporabljajo solzivec, gumijaste naboje, vodne topove, pendreke, včasih celo prave naboje. Samo v zadnjem tednu je policija priprla več kot 7000 ljudi, ki so jih sicer kmalu izpustili, a pred tem številne med njimi surovo pretepli, kar dokazujejo rane, ki so jih protestniki kazali na povečanih fotografijah. Ker pa so bili v nedeljo v Minsku največji protesti v zgodovini Belorusije, lahko sklepamo, da strategija vse hujše brutalnosti ni prestrašila Belorusov, ampak jih je nasprotno podžgala, da se še bolj množično udeležujejo protestov. K velikim demonstracijam je konec tedna pozvala tudi prava zmagovalka predsedniških volitev Svetlana Tihanovska, ki se je pred aretacijo umaknila v Litvo, potem ko ji je državna volilna komisija priznala 10,12 odstotka glasov. Člani volilnih komisij, ki nočejo sodelovati pri volilni farsi, so sicer poročali, da je dobila celo več kot 80 odstotkov glasov.
Diktatorski režim Aleksandra Lukašenka, ki je 9. avgusta po podatkih državne volilne komisije – v skladu s Stalinovim rekom, da ni pomembno, kdo voli, ampak kdo šteje – dobil 80,1 odstotka glasov, pa si poskuša zagotoviti preživetje tudi z zborovanjem svojih podpornikov. Toda zborovanje v podporo Lukašenku v Minsku je potekalo v nedeljo ravno v času, ko se je prav tako v glavnem mestu zbralo morda celo 50.000 privržencev Tihanovske in vzklikalo: »Odidi!«
Režimski miting resnice
Na režimski »miting resnice« so tisoči prišli z avtobusi iz drugih mest. Večina je delavcev v državnih podjetjih in menda so jim zagrozili z izgubo službe, če ne bodo šli na zborovanje v Minsk in vpili: »Majdana ne bo!«
Sam Lukašenko je namreč že večkrat dejal, da ne bo dovolil, da bi se v Belorusiji zgodil podoben prevrat, kot se je v Ukrajini z množicami protestnikov na kijevskem trgu Majdan pozimi 2013/14. A če je leta 2014 padec proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča vodil do ruske priključitve Krima, se zdi, da bi lahko Lukašenkov padec vodil do ruske priključitve celotne desetmilijonske Belorusije. Vendar sedanja beloruska opozicija ni proti Rusiji, ampak proti Lukašenku, ki – med drugim – sploh ni ukrepal proti pandemiji. Putin pa bi si v primeru, da bi poslal svoje specialce v Belorusijo, lahko odtujil Beloruse in zapravil vse možnosti za sporazumno združitev. Vsekakor pa se Putin zdaj boji, da bi prišlo v Belorusiji do prevrata, ki bi bil zgled za prevrat v Rusiji.
Lukašenkov režim, soočen s povolilnimi protesti že v preteklosti, se tokrat očitno maje, saj je več televizijskih voditeljev in novinarjev iz različnih državnih medijev v zadnjih dneh dalo odpoved. V tabor opozicije je prestopilo tudi več deset tisoč delavcev iz državnih podjetij. Dejstvo, da je opozicija vse svoje zahteve zreducirala na zahtevo po svobodnih in poštenih volitvah, pa kaže na njeno zrelost in odločnost, da zruši diktaturo.
