Nikolaj Lukašenko, po domače Kolja, je tretji in najmlajši sin beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka. Svetlolasi najstnik, ki bo v ponedeljek praznoval šestnajsti rojstni dan, že od malega velja za očetovega naslednika in zdi se, da se v tej vlogi počuti odlično. Kako se tudi ne bi? Že pri rosnih sedmih letih je od takratnega ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva v dar prejel pištolo iz čistega zlata. Odrašča v najhujših časih očetove diktature, prežetih z nasiljem in krvjo, ne moti ga na tisoče protestnikov, ki zaradi samovoljnega vodenja države zahtevajo odstop predsednika. Mladi Lukašenko v družbi očeta razjarjeno množico preletava v helikopterju v polni bojni opremi in z avtomatskim orožjem v rokah. Z njim bi se lahko branil pred »podganami«, kakor oče pravi protestnikom, je razbrati s posnetkov. V javnost so prišle tudi fotografije: na prvih v Palači neodvisnosti v Minsku maha s pištolo v rokah, na drugih do zob oborožen z avtomatskim orožjem očetu dela družbo za mizo v kabinetu. Očeta je pripravljen braniti do smrti, lahko razberemo z »družinskega portreta«, in tudi on bi raje umrl, kot pa državo prepustil komu drugemu. »Po njegovem nekdo ne postane predsednik, temveč se v to vlogo rodi,« o razmišljanju svetlolasega mladeniča pravi eden od vodij opozicije. Pojavljanje Kolje v vojaški uniformi v javnosti je po njegovem sporočilo ljudstvu, da Lukašenkovi niso strahopetci.
Po ustavi svojega očeta na čelu države ne bi mogel zamenjati še vsaj 19 let, saj mora biti beloruski predsednik ob zaprisegi star najmanj 35 let. A ne bi bilo prav nič čudnega, če bi v nuji diktator za sina spremenil tudi to… Tisti, ki ga poznajo, pravijo, da je najstnik zelo razvajen, vedno je imel vse, kar si je zaželel. Odraščal je pod okriljem očeta in brez mame, in še danes ni zares znano, kdo to sploh je. Po splošno sprejeti zgodbi ga je rodila predsednikova nekdanja zdravnica, sedaj izbrisana iz javnega življenja, čeravno Lukašenko rad pove, da je fanta k njemu poslal »Bog«. Svojega »skrivnega« najmlajšega sina je beloruski predsednik javnosti prvič predstavil pri petih letih, po navedbah kritikov je sčasoma postal nekakšna maskota diktature. »Če me ni ob njem, ne more ne spati ne jesti, ne more biti otrok. Če po televiziji vidi, da sem šel kam brez njega, naredi pravo sceno,« je kot razlog za nenehno prisotnost najmlajšega sina ob svoji strani, tudi na vojaških paradah, navedel Lukašenko.
Svetovalec? Vojak? Predsednik?
Že od malega ga je oblačil v uniforme, prepričan je, da je edini iz pravega testa za njegovega naslednika. Očka je svojega naslednika s seboj »vlačil« po vsem svetu, in tako je mali Kolja že v zgodnjem otroštvu spoznal papeža, Baracka in Michelle Obama, Vladimirja Putina, Huga Chaveza in druge voditelje držav pa tudi filmske zvezdnike, denimo Stevena Seagala. Star enajst let se je udeležil generalne skupščine ZN, mnogi so se takrat posmehljivo spraševali, da niso slučajno pozabili, da bi morali tudi sami v službo pripeljati otroka. Pri devetih letih je deček pristal na 43. mestu seznama najvplivnejših Belorusov. Po očetovih besedah je nasledil tudi njegov »težak« karakter.
Odraščanje brez mame in s tiranskim očetom je najstniku gotovo pustilo posledice. Njegov oče je prepričan, da mora biti »prava« ženska visoka največ 175 centimetrov in imeti najmanj tri otroke, rad ima lepotice, še najraje se druži z vrhunskimi manekenkami in lepotnimi kraljicami. Po vzoru Moamerja Gadafija, ki si je življenje popestril z družbo ukrajinskih medicinskih sester, je Lukašenko na sestanke prihajal z najmanj štirimi dekleti. »Tukaj so moje lepotice. Ena svetlolasa, druga rjavolaska. Ko jih zagledajo, vsi pozabijo na formalnosti in samo buljijo vanje,« je nekoč pojasnil njihovo prisotnost. In v takem svetu odrašča Kolja, sicer menda zelo priljubljen pri dekletih, ki mu v tisočih sledijo na omrežjih in mu ne dajo miru s sporočili in fotografijami.
Prihodnost je mlademu beloruskemu »princu«, ki menda počne, kar se mu zahoče, nemogoče napovedati. Bo res predsednik, očetov svetovalec kot njegov starejši brat Viktor ali direktor športnega kluba kot drugi brat Dimitrij? Morda pa bo, kakor je nekoč v intervjuju za latvijsko televizijo povedal sam, vojak posebnih enot in bo branil svojo domovino.
