Leto 2020 je leto, ko padajo velikani. In velikanke. Po Kirku Douglasu, Maxu von Sydowu, Enniu Morriconeju inTerryju Jonesu se je poslovila še ena, in sicer zadnja še živeča članica igralske zasedbe filma V vrtincu (1939). Hollywoodske klasike, ki je bila nedavno na tnalu zaradi trivializacije rasizma, a prav ta klasika jo je ustoličila kot ime v največjem filmskem biznisu – ko je kot ljubezniva Melanie zaigrala ob Clarku Gablu in Vivien Leigh ter prejela prvo izmed petih nominacij za oskarja. V tej vlogi je bila sočutna in odpuščajoča, zasebno pa je znala biti trmasta in odločna. Kot takrat, ko se je uprla, ker ji je studijski sistem po prvotnem preboju dodeljeval za njen okus prelahke, trivialne vloge. Pri Warner Brothers so jo zaradi neubogljivosti večkrat suspendirali, nato pa so ji zaradi zavračanja vlog želeli samovoljno podaljšati pogodbo. A filmski moguli niso računali, da se za dobrodušnim videzom in 160 centimetri skriva bojevnica. Odšla je na sodišče, kjer je v bitki Davida in Goljata kalifornijsko vrhovno sodišče razsodilo njej v prid in sprejelo tako imenovani zakon de Havillandove, ki je dal igralcem več svobode in boljše pogodbe.
To je bila ena mnogih bitk britansko-ameriške igralke, ki se je rodila v Tokiu in odraščala v Kaliforniji. Vseskozi jo je recimo spremljalo hudo rivalstvo z mlajšo sestro, prav tako igralko Joan Fontaine, ki je priimek prevzela po očimu. Njun slab odnos, ki ni bil zgolj tipično sestrsko komolčarstvo, se je po mladostniškem puljenju las in klofutah, mlajši sestri naj bi med prerivanjem pri bazenu celo zlomila ključnico, dodatno skrhal v času njunih karier. »Najin največji problem je bil, da sva si morali deliti sobo,« je dejala nekoč. Olivia je bila na začetku kariere bolj uveljavljena, v srca občinstev se je zapisala predvsem s filmi, v katerih je zaigrala ob avstralskem zvezdniku Errolu Flynnu. Kapitan Blood (1935), The Charge of the Light Brigade (1936) in Pustolovščine Robina Hooda (1938) so trije izmed njunih osmih skupnih filmov. Kemija med igralcema je bila očitna, celo tako, da se je vseskozi šušljalo o aferi, kar pa je de Havillandova zanikala, rekoč: »Bila sem zaljubljena, a bil je poročen.«
Prvi oskar za vlogo matere
A to so bile lahkotne, ljudske vloge. Ena takšnih je bila tudi vloga zapeljane učiteljice v romantični drami Hold Back the Dawn (1941), za katero je sicer prejela drugo oskarjevsko nominacijo, kipec pa ji je za vlogo v trilerju Sum (1941) pred nosom odnesla ravno sestra Joan. To je ni ustavilo, vztrajala je pri zahtevnejših, kompleksnejših vlogah. Po omenjeni znameniti sodbi se je leta 1946 vrnila s kar štirimi celovečerci. V Temnem ogledalu je pokazala, da njen videz res vara, ko je igrala dvojčici, dobro in zlobno, prvega oskarja pa je v filmu Vsakemu svoje (1946) prejela za vlogo matere, ki je po smrti ljubimca primorana oddati sina v posvojitev. Dve leti kasneje je bila znova v ožjem izboru za zlati kipec, ko je blestela v Kačjem breznu (1948), v katerem kot mlada nevesta zaradi duševne bolezni pristane v umobolnici. Ostalo je pri nominaciji, a ker je bila vedno trmasta, komisiji ni preostalo drugega, kot da ji ga podeli naslednje leto, in sicer za vlogo zatirane hčerke v drami Dedinja.
Ena zadnjih velikank zlate dobe Hollywooda
Kot velika hollywoodska osebnost je zbrala skoraj 50 vlog, po selitvi v Pariz v petdesetih pa se je preizkusila tudi na gledališkem odru. Leta 1965 je postala prva ženska predsednica filmskega festivala v Cannesu. Njen zadnji hollywoodski film je bil Peti mušketir (1979), v katerem je igrala mater Ludvika XIV., dvema oskarjema pa je dodala tudi dva zlata globusa. Pred kamero je bila večinoma dobro dekle, saj je rada rekla, »da so slabe punce nezanimive in da je težje igrati dobre«, v zasebnem življenju pa je bila poročena dvakrat in imela dva otroka, sina Benjamina in hčerko Gisèle. In če je nekoč, kot se je rada pohvalila, zavrnila mladega in zaljubljenegaJohna F. Kennedyja, bodočega ameriškega predsednika, tega ni ponovila leta 2008, ko ji je takratni predsednik George W. Bush podelil nacionalno odličje za prispevek k umetnosti. Kasneje je temu dodala francoski red legije časti in britanski plemiški naziv dame, odhaja pa kot ena zadnjih velikank zlate dobe Hollywooda.
