Sean Connery, ki je pred kratkim praznoval 90. rojstni dan, je umrl v družinskem krogu na Bahamih. Bil je mož in oče – za sabo je pustil ženo Micheline Roquebrune in dva sinova. Jason Connery je sporočil, da je to žalosten dan za vse, ki so poznali in ljubili njegovega očeta ter uživali v njegovih filmskih vlogah. Toda Sean Connery ni bil le mož in oče, kljub letom je bil tudi sin. Sin pokojnih staršev in ponosne domovine. »Naš narod danes žaluje enega najbolj ljubljenih sinov. Samo po zaslugi nadarjenosti in trdega dela je postal globalna filmska ikona in eden najuspešnejših igralcev na svetu,« je tvitnila škotska premierka Nicola Sturgeon. Njegovo slovo je vsekakor državni dogodek, saj so ga njegovi rojaki naravnost oboževali, v raziskavi EuroMillions je bil izglasovan celo za največji živeči nacionalni zaklad Škotske. Bil pa je seveda tudi tajni agent 007.
Bond, James Bond
To se je zgodilo potem, ko je na velikem platnu v začetku šestdesetih hladno, zamaknjeno in z rahlo prikritim škotskim naglasom dejal: »Moje ime je Bond, James Bond.« Preminuli Sean Connery bo večno James Bond. Sean Connery je prvi James Bond. No, skoraj. Pred njim je na televiziji to bil že Barry Nelson, a Connery je seveda tisti prvi pravi Bond, James Bond velikega platna. Stasiti Škot je bil tisti, ki je iz filmov o britanskem vohunu naredil svetovno blagovno znamko. Ki je morda res osvojil zgolj enega oskarja, a zato zlomil toliko več src. Ki je iz vohuna z licenco za ubijanje, popivanje, kockanje in preganjanje boljših polovic naredil simbol moškosti. In s tem vsem kasnejšim Bondom postavil visoko letvico. Če nisi dobro nosil tako smokinga kot kopalnih hlač, če nisi znal biti hkrati nevaren in seksi, robat in uglajen, pač nisi mogel postati naslednji Bond.
Ženske so hotele biti z njim, moški so želeli biti kot on. Navdušil je tudi Iana Flemminga, ki mu sprva ni dišalo, da mora v vlogi svojega Bonda gledati velikega in mišičastega Škota. A pisatelj je bil naposled tako navdušen, da je vohunu v kasnejših romanih pripisal škotskega očeta in švicarsko mater. In potem ko je Connery leta 1962 v prvencu Dr. No na Jamajki pel o mangu in trl srce Ursule Andress, je bil lahko Bond še šestkrat. Vlogo je ponovil v filmih Iz Rusije z ljubeznijo (1963), Goldfinger (1964), Operacija Grom (1965), Samo dvakrat se živi (1967), Diamanti so večni (1971) in nazadnje v Nikoli ne reci nikoli (1983). Najslovitejši britanski vohun je bil več kot 20 let. Bond je lahko bil toliko časa, ker je lase izgubil, še preden je postal tajni agent. Ker se je najprej postaral, potem pa iz leta v leta postajal le še bolj šarmanten.
Od mlekarja do filmskega zvezdnika
A še preden je Thomas postal samo Sean, še preden je Connery sedemkrat postal 007, je bil škotski deček iz revne družine v Edinburgu. Oče Joe je bil gumarski delavec, mati Effie čistilka. V hiši brez tople vode je bila njegova zibelka spodnji predal družinske kredence. Polento in krompir si je delil z bratom Neilom. Če je ostalo kaj denarja, je enkrat na teden plaval in se umil na javnem bazenu. »Bili smo zelo revni, vendar tega nisem opazil, ker so bili enako revni tudi vsi drugi,« je dejal nekoč. Šolo je obesil na klin pri trinajstih in se po letih polovičnega delovnika zaposlil v lokalni mlekarni, od koder je po treh letih odšel v vojsko, iz vojske pa se nato zaradi čira na želodcu po prav toliko letih vrnil domov. S tetovažama »Škotska za vedno« ter »mama in oče«. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Doma je prelagal premog, zlagal opeke, poliral krste, poziral kot model na likovni akademiji in varčeval za vadnino v lokalni dvigovalnici uteži. »Ne zato, da bi bil fit, hotel sem biti preprosto všeč puncam,« je priznal pozneje. Polprofesionalno je sicer brcal tudi žogo, pogodbo mu je leta 1953 ponudil celo sloviti Manchester United. Ker je bil takrat star že 23 let, priložnosti ni unovčil. Ni pa zavrnil ponudbe lokalnega iskalca filmskih talentov. Ta ga je istega leta opazil na tekmovanju za mistra universe, ko se je Connery v Londonu najavil kot mister Škotske. Zakorakal je v filmski svet, kjer je po manjših vlogah zaslovel po uspehu prvih bondiad. »Nedvomno je v veliki meri odgovoren za uspeh te serije filmov in večno mu bomo hvaležni,« sta se mu ob slovesu poklonila producenta franšize Michael G. Wilson in Barbara Broccoli.
Več kot tajni agent
A lahko bi bilo drugače, saj Connery pred bondovskim prvencem Dr. No (1962) nikakor ni bil v ožjem izboru. Njegovo ime takrat enostavno še ni bilo znano, producenti pa so v resnici tvegali. Izbrali so ga zaradi tega, kako je odkorakal z intervjuja. Tako neustavljivo privlačen je bil, da so z njim podpisali celo brez poskusnega snemanja. »Neuki preprosto niso dojeli, kako prefinjeno duhovito je odigral vlogo Bonda,« je njegov talent opisal veliki režiser Sidney Lumet, aktualni Bond Daniel Craig pa: »Sir Sean Connery bo ostal v spominu kot Bond, a še zdaleč ne samo to. Opredelil je določeno obdobje in določen slog. Šarm in duhovitost, ki ju je pripeljal pred kamero, bi lahko merili v megavatih.« A Connery ni dovolil, da bi ga lik ujel v kalup. V več kot 50-letni karieri se ni zadovoljil s tipskimi vlogami. Nanizal je več kot 90 vlog.
V njegovem opusu nikakor ne gre spregledati zgodnjega sodelovanja z režiserskima velikanoma Alfredom Hitchcockom in Sidneyjem Lumetom. Za prvega je v psihološkem trilerju Marnie (1964) igral v vlogi bogatega vdovca, za drugega pa je v Griču izgubljenih (1965) trpel sadizem paznikov vojaškega zapora sredi libijske puščave. Zapomnili pa si ga bomo tudi po filmih Obramba (1973), Umor na Orient Ekspresu (1974), Mož, ki je želel postati kralj (1975), Ime rože (1986), Indiana Jones in zadnji križarski pohod (1989), Lov na Rdeči oktober (1990) in Alcatraz (1996). Edinega oskarja je prejel za stransko vlogo v kriminalni drami Nedotakljivi (1987), kjer je Kevina Costnerja učil, kako uloviti Ala Caponeja, ta pa je ob njegovi smrti dejal: »Čeprav jih je štel 90, je deloval precej mlajši. Upal sem, da bo z nami ostal dlje. Bil je največji zvezdnik, s katerim sem imel priložnost delati, večno bom hvaležen, da sva bila povezana skozi film.«
Velikan, ki ni vzljubil Hollywooda
Nazadnje smo sicer Conneryja na velikem platnu videli v spodleteli Družbi pravih gospodov (2003), tri leta pozneje pa je tudi dokončno opravil s filmi. Nekajkrat je razmišljal o vrnitvi, a je bila upokojitev zanj uradno »preprosto preveč zabavna«, neuradno pa je v Los Angelesu pravzaprav vzljubil zgolj golf, ne pa tudi Hollywooda. Na Bel-Airu je bil edini, ki je na igrišču sam nosil svojo torbo, pri 63 letih pa je v intervjuju priznal, da je kopel zanj še vedno nekaj posebnega. Ker revščine ni pozabil in je imel globok žep, je bil znan kot velik filantrop. Leta 2000 mu je britanska kraljica Elizabeta II. zaradi prispevka filmu podelila viteški naziv, ki bi ga sicer prejel že dve leti prej, če ne bi bil tako goreč zagovornik škotske neodvisnosti. Desetletja je finančno podpiral Škotsko nacionalno stranko.
Sean Connery je bil torej marsikaj. Bil je mož in oče, bil je sin Škotske, bil je otrok iz sluma, bil je človek širokega srca in bil je James Bond. Producent Harry Saltzman je nekoč pripomnil, da se je »gibal kot velika mačka iz džungle«. Šarm se je pri velikem Škotu mešal s surovostjo. Njegova naravna eleganca je bila zapeljiva in zastrašujoča hkrati. A če je bil za revijo People preprosto najbolj seksi moški prejšnjega stoletja, je sebe opisoval bistveno bolj skromno. Kot človeka nagle jeze in čemerne narave. Kot človeka, ki je uspeh našel, ker je ostal zvest samemu sebi. »Morda nisem najboljši igralec, še slabši pa bi bil, če bi počel kaj drugega,« je dejal in odšel kot eden največjih.
