Zgodovinska romanca V vrtincu (Gone with the Wind) je po oceni Ameriškega filmskega inštituta šesti največji ameriški film vseh časov. Upoštevajoč inflacijo je menda tudi največji zaslužkar vseh časov in se lahko pohvali z rekordno prodajo vstopnic. Brez dvoma je nepogrešljiv del ameriškega filma in kulture nasploh. Je pa tale nesporna klasika, ovenčana z desetimi oskarji za leto 1939, vse od izida tudi stalno na tnalu zaradi trivializacije rasizma. Nič drugače ni v luči sedanjih protestov, v središču pozornosti pa se je znašla potem, ko je scenarist John Ridley v kolumni za Los Angeles Times znova opozoril na njeno problematičnost. »Ta film ni samo 'nezadosten', kar se tiče zastopanosti ras – to je film, ki poveličuje predvojni Jug. Ko ne ignorira grozot suženjstva, krepi in utrjuje boleče stereotipe o temnopoltih ljudeh.«
Kontekstualizacija filmske preteklosti
Zatem ko je studio Paramount ukinil resničnostno serijo Policaji (Cops), ki je bila na sporedu več kot 30 leti, so se za ukrepanje odločili tudi pri TV-ponudniku HBO. »Te rasistične upodobitve so bile napačne takrat in so napačne danes. Film se bo na HBO Max vrnil z dodano razlago konteksta, sicer pa v celoviti obliki, kajti kar koli drugega bi pomenilo zanikanje, da so predsodki sploh kdaj obstajali. Če hočemo ustvariti pravičnejšo prihodnost, moramo priznati in razumeti svojo preteklost.« Poteza je botrovala različnim odzivom, nekateri so jo pozdravili, spet drugi obsodili, češ da gre v smeri cenzure in da je le novo poglavje v času čezmernega veselja do pravičnosti, torej pretirane politične korektnosti. Pa saj je Hattie McDaniel prva Afroameričanka, ki je prejela oskarja, je bilo slišati. Res je, dobila ga je za stereotipno vlogo hišne sužnje Mammy, res pa je tudi, da zaradi takratne segregacije ni smela na premiero filma, na podelitvi nagrad pa ni smela sedeti za mizo s preostalo ekipo.
Režijsko delo Victorja Fleminga je pač film, v katerem uvodoma vidimo temnopolte fantke z zvonom oznanjati konec dela na bombažnih plantažah, in temnopolte odrasle, ki se prerekajo, kdo bo ukazal konec izmene. Filmska adaptacija istoimenske knjige, za katero je Margaret Mitchell prejela Pulitzerjevo nagrado, je zgodba ameriške državljanske vojne skozi oči belopoltega dekleta z juga. Hollywoodska megauspešnica in sočasno dober primer dvoličnosti države, ki jo vidimo še danes, dvoličnosti Amerike, še naprej ujete med obsodbo sužnjelastništva, brezkompromisno upodobljenega v McQueenovi zgodovinski drami 12 let suženj, in spogledovanjem z idejami kuklusklanovstva, s kakršnim želodec obrača Rojstvo naroda (1915).
Pasti cenzure
V vrtincu vseeno niti približno ne zaide v takšno koketiranje z belimi kapucami kot omenjeni film. Je predvsem produkt svojega časa. Kategorično sprenevedav film, ki se lahko pohvali z večplastnimi liki, epskimi zapleti in filmskim razkošjem, ki je zdržalo zob časa, a je pod črto rasistična pravljica, ki prikazuje sužnjelastništvo, kot bi šlo nemara za piknik. Sužnji so videti skoraj zadovoljni, da imajo svoje gospodarje. Originalne ameriške sanje, proti katerim se ameriški aktivisti borijo desetletja, ko skušajo s šolskih pročelij izbrisati imena belskih supremacistov. Boj z dediščino, ki vsake toliko postreže s tragedijo, kakršno smo recimo videli pred leti v Charlottesvillu, ko je skrajni desničar zapeljal v množico protestnikov.
»Ali bomo odstranili tudi vse filme, ki spolno objektivizirajo ženske? Bomo odstranili sporne epizode serij Prijatelji in Igra prestolov? Kje se to konča?« je bila v tvitih odločna nekdanja voditeljica na TV-mreži Fox Megyn Kelly, ki jo je v One so bombe lani upodobila Charlize Theron. »Če začnemo umikati vse filme, potem bomo morali umakniti zelo dolg seznam,« je v pogovorni oddaji The View dejala tudi Whoopi Goldberg. Tistim, ki se v Ameriki borijo proti rasizmu, je povsem jasno, da ta ni omejen na policijsko represijo in napade skrajnežev, temveč je sistemski virus, ki ga je skozi zgodovino oportunistično raznašal tudi protikomunistični, seksistični in rasistični Hollywood. In da luknjičastega ameriškega družbenega blaga ne bo rešila cenzura, temveč kontekstualizacija in družbenopolitično soočenje. George Floyd ni ne prvi ne zadnji, nenazadnje je pred dnevi ravno v Atlanti, kjer je bila daljnega leta 1939 premiera filma V vrtincu, na kateri zaradi rasnega ločevanja ni bilo temnopoltega dela zasedbe, belopolti policist ubil temnopoltega moškega, ki je zaspal pred restavracijo.
