#portret Kirk Douglas: Hollywoodski velikan, ki ga ni zavrnil niti Tito

Stanley Kubrick, komunizem in judovski priseljenci

In ni bilo zadnjič, da se je odločil po vesti in imel prav. Vrnimo se torej k Spartaku (1960). Tudi pri filmu o uporniku sužnju je denar postavil na kocko. Kirk je namreč vedel, da tvega kariero, ko je v odjavni špici scenarista Daltona Trumba imenoval s pravim imenom. Znanci in prijatelji so mu to odsvetovali. Pisec iz Kolorada je bil na črni listi ameriške gonje proti čarovnicam, gonje proti komunistom. A Kirk ni poslušal drugih, drugi so poslušali Kirka. »Križan sem bil tako na zaslonu kot izven njega,« je desetletja pozneje v svojem blogu za Huffington Post orisal takratne okoliščine. A zgodovinski spektakel je bil velikanski hit. Všeč je bil ameriškemu predsedniku Johnu F. Kennedyju, postal finančna uspešnica studia Universal in v sezoni nagrad po korejsko pobral štiri oskarje. Nekje vmes je nato film v navezi z Exodusom (1960) Otta Premingerja postal simbol upora in padca McCarthyjevega režima v Hollywoodu. »Kako sramotno obdobje je to bilo, vsi po vrsti smo bili hinavci. Pisce na črni listi smo najemali in jim plačevali nižje honorarje.« Drži, le največji priznajo svoje napake. Tito je vedel, po koga je poslal letalo.

In da bo velik, je bilo jasno od začetka, čeprav se je kot Issur Danielovitch leta 1916 rodil v rusko judovsko družino cunjarjev. »Rodil sem se v gnusni revščini. Oče in mati sta bila nepismena priseljenca. Šel sem lahko le navzgor. Ne vem pa, kaj bi postal, če bi bil moj oče Kirk Douglas. Morda igralec pola.« Drži, pomanjkanje iz newyorškega Amsterdama je bil odločen pustiti za sabo od samega začetka. Od takrat pa se je vseeno navadil družbe žensk – v družini sedmih otrok je imel šest sester. A Kirk Douglas je postal Kirk Douglas šele v času študija na Ameriški akademiji dramskih umetnosti. Šele takrat je prevzel svoje zvezdniško ime. Všeč mu je bil robat zven, njegova prva ljubezen pa je bilo gledališče, čeprav ga je nato zaslužek pripeljal na veliko platno. Z gledališčem se pač ni dalo plačevati računov. Pri tem mu je na pomoč priskočila stara prijateljica, igralka Lauren Bacall, ki ga je priporočila za debitantsko vlogo v noir drami Čudna ljubezen Marthe Ivers (1946) z ‎Barbaro Stanwyck. Njegov preboj pa je po vlogah v Glasu preteklosti (1947) in oskarjevskemu Pismu trem ženam (1949) Josepha L. Mankiewicza dočakal, ko je slekel majico v filmu Šampion (1949). Ko je Hollywood prvič videl telo moškega, ki je na univerzi St. Andrews treniral rokoborbo, šolnino pa plačal z delom hišnika. Takrat je padla tudi prva nominacija za oskarja. Hollywood se je zaljubil v njegova široka ramena in boksal je tako dobro, da je lahko za njim John G. Avildsen posnel Rockyja (1976), Martin Scorsese pa Pobesnelega bika (1980). Da sta lahko za njim boksala tudi Sylvester Stallone in Robert De Niro.

Telo boga, stereotipi in železna disciplina

In če je šel pred tem lahko le navzgor, je šel po tem prav do vrha. Po Šampionu je bil kot preračunljivi producent kandidat za oskarja tudi za Mesto iluzij (1952) in nato štiri leta kasneje še tretjič za Minnellijevo Slo po življenju, v kateri je trpel kot nizozemski slikar Vincent van Gogh. »Igranje je ustvarjanje iluzije, je izjemna disciplina, v vlogi se ne smeš izgubiti. Ko sem igral van Gogha, sem šel čez mejo,« je dejal kasneje. A trpeti je seveda znal, trpljenje ga je izklesalo. Kritiki so bili navdušeni, njegov stanovski kolega John Wayne, sinonim za moškost in vestern, pa zgrožen. »Kristus, Kirk. Kako lahko igraš v takšni vlogi. Tako malo nas je ostalo, igrati moramo močne in žilave like, ne takšnih slabičev,« je rekel, Kirk pa mu je odvrnil: »Vse je namišljeno, John. Nič od tega ni resnično, v resnici nisi John Wayne, veš.« Kirk je pač vedel, da John Wayne v resnici ni John Wayne. Da je bil originalno Marion Mitchell Morrison. In Kirka niso zanimali stereotipi, ker je vedel, da se mora izogniti ponavljajočim se značajskim vlogam dobrih fantov. In nato večino kariere igral težake. »Od nekdaj so me privlačile osebnosti, ki so imele v sebi nekaj nizkotnosti. Krepost enostavno ni fotogenična,« je znal povedati, čeprav je tudi v vlogah barab zase in za gledalca vedno znova našel nekaj, s čimer se je dalo poistovetiti.

Odveč je torej reči, da je svoje vloge študiral. V svojih pripravah je zato slovel po zahtevnosti in neizprosnosti. Bil je intenziven, tudi brezkompromisen, a ne brezvesten. Ker ni pozabil, da sta ga iz revščine in newyorške bede na hollywoodski Olimp dvignili železna disciplina in trdna volja. Božji stas ni škodil in škodilo ni niti, da je bil samouk. Za film je naredil vse. Za Šampiona je več mesecev boksal, za Fanta s trobento je igral trobento, za vesterne (Pot na zahod, Bojni voz, Človek brez zvezde, Živel je slepar ...) v prostem času vrtel revolver, se učil francoščine in nemščine, za film pa je tudi prvič kadil, bruhal in kašljal. In ker je bil del generacije, v kateri so bili Gregory Peck, Paul Newman in Steve McQueen, pa kasneje Marlon Brando in James Dean, še zdaleč ni bil samo tradicionalni belski junak, kakršne smo gledali pred drugo svetovno vojno. Ker se je med hladno vojno družba naglo spreminjala, je postavi junaka in mogočni prezenci v skladu s časom dodal negotovost, nemirnost, nezadovoljstvo in razdvojenost. Zaradi tega je bil kompleksen in otipljiv in še bolj slaven.

Ljubili so ga Američani in Rusi, on pa je ljubil film in ženske

In Kirk Douglas je bil svoj čas tako priljubljen, da se je zdelo, da kljubuje celo času samemu. Najprej je šel v prihodnost, ko je imel produkcijsko hišo (Bryna Productions), ko to sploh še ni bilo in. Ko je bilo dovolj, da je igralec igral. Potem je šel v preteklost, ko so Spartaka sedem let po ameriški premieri zavrteli v Sovjetski zvezi. In ker je bil itak njihov, ker je bil hkrati ameriški junak in ruski Jud, je tudi tam podiral rekorde gledanosti. Tako da so ga potem poleg Američanov ljubili še Rusi. In težko ga ne bi. V svojem opusu je imel nekaj za vsakogar. Širokim ramenom je v desetletjih dodal širok igralski razpon. V Velikem karnevalu (1950) je bil mrhovinarski novinar, v Detektivski zgodbi fanatični detektiv, (1951) v Mestu brez usmiljenja (1961) je branil ameriške vojake, ki so posilili nemško najstnico, v Sedmih dneh v maju (1964) je Američane rešil pred vojaškim pučem, v Herojih Telemarka (1965) je bil norveški saboter, v zgodovinski drami Gori Pariz? (1966) je napredoval v generala Pattona, v Ognjeni karavani (1967) se je spet kregal z Johnom Waynom, v Bratovščini (1968) pa je bil mafijski don. Saj veste, tako da je lahko štiri leta kasneje Francis Ford Coppola posnel Botra. Leta 1978 je star čez šestdeset let v Furijah še vedno izvajal akrobacije na drogu. Nikoli ni rabil kaskaderja. Če bi v Nekoč je bilo v Hollywoodu (2019) igral namesto Leonarda DiCapria, Tarantino ne bi rabil Brada Pitta. In Brad Pitt ne bi dobil prvega igralskega oskarja, kot ga kljub trem nominacijam prav tako ni dobil Kirk. Dobil pa ga je leta 1996, ko ga je ameriška akademija za njegov polstoletni prispevek filmski industriji nagradila s častnim oskarjem.

A Kirk seveda ni rabil zlatih kipcev, saj so k njemu hodili predsedniki. Jimmy Carter mu je podelil predsedniško medaljo svobode, Bill Clinton Nagrado Kennedyjevega centra, leta 1986 pa je od zdravnikov prejel srčni spodbujevalnik. Pa čeprav je bil večji od življenja. Dobil ga je za vsak slučaj. Leta 1991 ga nato nista ustavili niti huda helikopterska nesreča, niti možganska kap, ki ga je zadela pet let pozneje. Premagal je tudi depresijo, ki je sledila kapi, in duševno stisko, ki je prišla, ko je leta 2004 zaradi predoziranja z alkoholom in drogami izgubil 46-letnega sina Erica. Nič ga ni zlomilo. »Imel sem to srečo, da sem svojo sorodno dušo spoznal pred 63 leti in prepričan sem, da sta mi najin čudovit zakon in večerna 'zlata urica' pogovorov pomagala preživeti vse mogoče,« je dejal o dolgoživosti in drugi ženi Anne Buydens, Anne Douglas. Kirk Douglas je resnično kljuboval času. Lahko je bil intenziven, agresiven, možat, mogočen, pa tudi šibek in omahljiv. Zajemal je z veliko žlico. Trudil je slediti vesti in s tem nemalokrat tvegal kariero.

Bil je Spartak, bil je človek in bil je bog. A bil je grški bog. Bog z napakami. Delal jih je in jih priznal. »Enostavno je, pravi prasec sem,« je o svoji nezvestobi brez dlake na jeziku pisal v avtobiografiji Cunjarjev sin (1988), v kateri je opisoval, kako so ga privlačile »nevrotične ženske« in kako je pri petnajstih spal z učiteljico angleščine in kasneje preganjal Christino Crawford, Rito Hayworth, Patricio Neal in plezal k Gene Tierney. »Ne vem, zakaj sem lahko prišel samo skozi okno, mogoče jo je to vzburjalo. Toda na meni ni bilo, da sprašujem, ampak da splezam skozi tisto okno.« Ljubil je življenje, ženske pa so ljubile njega. Ljubil je tudi družino, za njim pa so poleg soproge, vnukov in pravnukov ostali sinovi Joel, Peter in najslavnejši Michael. In ljubil je film, zaradi česar ni rabil živeti večno. Dovolj je bilo, da je živel dobrih sto let. Večen je postal s filmom. In če je v njegovem najljubšem filmu Osamljeni so pogumni (1962), v katerem je igral kavboja, umrl, ko je umrl njegov konj, je s tem, ko je umrl on, z njim umrla neka era Hollywooda. Era, v kateri je bil tako velik, da je lahko sedel, pa so se zanj vstali drugi.