»Dva sta šla, še štirje,« je ob smrti montypythonovskega kolega Terryja Jonesa tvitnil John Cleese, ki se tudi sam že nekaj časa odpravlja v večna lovišča s svojo turnejo Last time to see me before I die (Zadnji čas, da me vidite, preden umrem). Jones, ki je umrl v sredo, se je namreč pridružil Grahamu Chapmanu, ki je pred 30 leti umrl zaradi raka. Živi so še Cleese, Eric Idle, Terry Gilliam in Michael Palin.
Terry Jones se je s svojo umrljivostjo soočil že pred petimi leti, ko so mu diagnosticirali obliko demence, zaradi katere kasneje ni mogel več govoriti, o smrti pa je brez patetike razpravljal tudi v intervjuju za valižanski spletni časopis WalesOnline, ko je opazoval svojo spominsko ploščo, ki so mu jo kot mecenu lokalnega gledališča poklonili v rodnem Colwyn Bayu. »Vse lepo in prav, a povedali so mi, da jo lahko postavijo šele, ko bom mrtev. V tem trenutku tako rekoč sedim pred samim sabo. Datum mojega poslednjega dne na Zemlji še ni vgraviran, piše samo: 'Terry Jones 1942–'. Malce pusto…« Zdaj bodo na ploščo, ki jo bodo pritrdili na hišo, v kateri je preživel prva leta svojega otroštva, dodali letnico 2020. Če bodo prisluhnili njegovim željam, pa še opis, ki ga bo predstavljal kot avtorja otroške literature in zgodovinarja, ki je povrnil ugled Rihardu II., kralju, ki je bil po njegovem mnenju »grozljiva žrtev političnih spletk 14. stoletja«.
Leteči cirkus rešili šolarji
Če bi vprašali njegovo ženo Anno Soderstrom, tri otroke in prijatelje, bi na nagrobnik zapisali, da smo izgubili »prijaznega, zabavnega, toplega, ustvarjalnega in resnično ljubečega moškega, ki je s svojo brezkompromisno individualnostjo, neusahljivim umom in izjemnim smislom za humor šest desetletij zabaval milijone ljudi«. Če bi vprašali njegove oboževalce, pa bi vsi v isti sapi rekli, da smo izgubili človeka, ki nam je dal Montyja Pythona. Oziroma ustvaril njegov absurdni humor in skeče, ki se niso končali s poanto, ampak tik pred njo oziroma brez nje. Občinstvo je potrebovalo kar nekaj časa, da je sprejelo takšno vrsto komedije.
»Prvih nekaj epizod Letečega cirkusa ni imelo nikakršnih odzivov, mi pa smo si vsako epizodo grizli nohte in upali, da se bo vsaj komu zdela smešna. Ob koncu sezone je bilo precej vprašljivo, ali bo BBC naročil še eno sezono. Šele ko so začeli dobivati pisma šolarjev, ki so pisali, da jo obožujejo, smo vedeli, da smo rešeni,« se je za valižanski časopis spominjal Jones. In dodal, da je mama Johnu Cleesu še do sredine druge sezone pošiljala oglase za delo v supermarketih, ki jih je izrezovala iz lokalnega časopisa. »Vse skupaj je bilo skratka res strašno glamurozno.«
Komik, zgodovinar, pisatelj
Komična serija Leteči cirkus Montyja Pythona, ki so jo ustvarjali Jones, Palin, Cleese, Chapman, Idle in Gilliam, je na BBC trajala od leta 1969 do 1974, že vmes pa so začeli snemati filme. Prvi je iz leta 1971, z naslovom In zdaj nekaj povsem drugačnega, ki je bil pravzaprav povzetek prvih dveh sezon Letečega cirkusa, Sveti gral, Brianovo življenje in Smisel življenja pa so sledili v obdobju med letoma 1975 in 1983. Po Jonesovih besedah je bilo prvo predvajanje Svetega grala polomija. »Ljudje so se smejali prvih pet minut, potem pa tišina, nič,« je povedal o filmu, ki ga je režiral skupaj z Gilliamom. Naslednji, Brianovo življenje, jim je povzročal druge vrste težav, saj so si z dokaj posebno uprizoritvijo Jezusovega življenja na glavo nakopali jezo vernikov. Sploh ko je Terry Jones v vlogi Brianove/Jezusove mame vzkliknil: »Zdaj pa me poslušajte! Ni mesija, ampak zelo nagajiv fant.«
»Ni šlo za to, kaj je govoril Kristus, ampak za ljudi, ki so mu sledili – za tiste, ki so se naslednjih 2000 let mučili in pobijali, ker se niso mogli strinjati o tem, kar je govoril o miru in ljubezni,« je o pomenu Brianovega življenja, ki ga je režiral, tako kot tudi Smisel življenja, dejal Jones, ki se je proti vojni, sploh tisti v Iraku, bojeval tudi kot pisec časopisnih kolumn.
Pisanje kolumn in Monty Python sta bila le del njegovega ustvarjanja. S Palinom sta posnela še TV-serijo Ripping Yarns, režiral je filme Personal Services, Erik the Viking in The Wind in the Willows, ustvarjal zgodovinske dokumentarce, v katerih se je posvečal srednjemu veku, ter pisal knjige za otroke, ki se jih je nabralo skoraj 20. A ne glede na to, koliko knjig je napisal in koliko filmov je posnel, z ničimer ni mogel prekositi likov, ki jih je ustvaril in upodobil kot član skupine Monty Python. Od vreščečih babur, med katere bi lahko prišteli tudi Brianovo mamo, do gospoda Creosoteja, požrešnega snoba iz Smisla življenja, ki se nažira in nažira, dokler na koncu ne eksplodira zaradi enega samega mentolovega bombončka.
