Ennio Morricone ni maral, da ga povezujejo zgolj s špageti vesterni. To ga je jezilo predvsem zato, ker je glasba za filmski divji zahod le del njegovega bogatega opusa. V več kot 60 letih je podpisal okroglih 500 partitur za film in televizijo, pisal pa je žanrsko raznoliko: za drame, kriminalke, srhljivke, komedije in romantične drame. Ob tem je ustvaril še več kot 100 orkestrskih, vokalno-inštrumentalnih in komornih del. Delal je do smrti. Rodil se je leta 1928 v Rimu. Njegov oče Mario je bil trobentač, zato je postal trobentač tudi sam. Lastno glasbo je menda začel pisati že pri rosnih šestih letih. Dve leti pozneje je v osnovni šoli prvič srečal Sergia Leoneja, njuni poti pa sta se znova prekrižali čez dve desetletji. Učil in mojstril se je v Konservatoriju za glasbo svete Cecilije v Rimu, kjer so ga usmerili v skladateljstvo, preživljal pa se je z igranjem trobente v jazzovskih bendih. Za film in gledališče je začel pisati v poznih petdesetih letih.
Neutrudno delo je obrodilo sadove z »dolarsko trilogijo«. Prvič je tako svetovno javnost nase opozoril v filmu Za prgišče dolarjev (1964), sledila sta Za dolar več (1965) in Dober, grd, hudoben (1966). Uporabljal je vse, od orglic, panove piščali, drumljice do žvižgov, vzdihov, krikov, zavijanja kojotov, zborovskega petja in – seveda – trobente. Pustolovščina, nevarnost in vznemirjenje, ples med hrupom in glasbo. Alfred Hitchcock je imel Bernarda Herrmanna, na pogrebu Federica Fellinija so igrali Nina Roto, Leone pa je imel Morriconeja. Rodil se je filmski žanr, italijanski genij pa je žanru dal ton. »Ker so moji filmi praktično nemi, je glasba nepogrešljiva. Dialoga je malo, zato dogajanje in čustva slika predvsem glasba. Pisati je začel pred snemanjem, glasba je bila pravzaprav del scenarija,« je dejal leta 1989 preminuli režiser Leone.
V zasebnem življenju je bil Ennio sicer zadržan, družinski človek, ki mu nista dišala slava in glamur, čeprav sta mu bila na dlani. Nagrade, ki jih ni manjkalo, mu niso pomenile veliko. Med drugim je osvojil tri zlate globuse, šest baft, rekordnih 11 donatellovih davidov in prestižno švedsko nagrado polar. »Uspeh lahko prinese zadovoljstvo, vendar mora biti glasba vedno čista in korektna, ne sme postati le sredstvo za doseganje prepoznavnosti,« je zapisal v knjigi spominov La musica e oltre (Glasba in še več). Njegov navdih je bil neusahljiv, črpal je iz klasične glasbe, jazza, popa, rocka in elektronske, predvsem pa sta mu bila blizu avantgardna in italijanska glasba. Sodeloval je z velikimi filmskimi imeni, kot so Martin Scorsese, Terrence Malick, John Carpenter, Quentin Tarantino, Pedro Almodovar, Brian De Palma, Dario Argento, Giuseppe Tornatore, Margarethe von Trotta in Roman Polanski.
Zamudil pa je sodelovanje s Clintom Eastwoodom in Stanleyjem Kubrickom v Peklenski pomaranči. Prvega je zavrnil iz spoštovanja do Leoneja, za drugega tisti trenutek ni imel časa. Oboje je obžaloval. Prvega tekmovalnega oskarja je dobil šele ob šesti nominaciji leta 2016 za Tarantinovih Osovraženih osem. Njegova glasba je medtem navdihovala različne generacije glasbenikov različnih žanrov. Od rocka in hiphopa do metala, elektronske in klasične glasbe. Častnega oskarja je leta 2007 iz rok Clinta Eastwooda prejel v solzah in s tresočim glasom. Zahvalil se je režiserjem, ki so ga opazili, poklonil umetnikom, katerih dela niso bila nagrajena, posvetil pa ga je ženi Marii. V znamenju ponižnosti, ki je vselej navdihovala njegovo delovanje, bo pogreb potekal v krogu družine. Ennio je živel za bližnje in svoje delo, s katerim je več kot pol stoletja dajal ton filmski glasbi.
