Med tistimi, ki bodo, oziroma so že, zaradi posledic koronavirusa najbolj na udaru, se pogosto omenja avtomobilska industrija. A njen končni produkt, avtomobil, se je v času, ko se je (bilo) treba distancirati od drugih in premagati nujne razdalje, ki jih peš ali s kolesom ni mogoče, za marsikoga spet izkazal za nenadomestljivega. Hkrati so z vseh delov sveta poročali tudi o močno povečani uporabi avtomobilov v različne druge namene. V Mehiki je denimo predstavo, ki so jo gostje spremljali iz avtomobilov, pripravil najstarejši potujoči cirkus na svetu Atayde. Iz Nemčije in ZDA so poročali o porokah v avtomobilih, saj običajnih v času pandemije niso izvajali. »Bilo je noro. Mislim, da je bilo na poroki približno 30 avtomobilov, v vseh so preklopili na določeno radijsko frekvenco, na kateri so lahko celoten obred poslušali v živo… Izpadlo je bolje, kot sva si predstavljala,« je eno izmed njih opisal Brennan Norman iz Utaha, ki je obljubil večno zvestobo najstniški ljubezni Abby Holman.
Poroke v avtomobilih v ZDA, kje drugje kot v Las Vegasu, sicer organizirajo že od leta 2008, še precej daljšo brado pa imajo nekateri drugi z avtomobili povezani opravki. Spomnimo se samo, kaj je bila pri nas udarna novica ob prvem sproščanju ukrepov – že prav groteskni posnetki kolon avtomobilov, ki so se vile pred restavracijami s hitro prehrano, pri katerih naročilo, prevzem in po želji tudi obedovanje opravimo v vozilu. Je pa res, da gre pri tem bolj za drive-through (pelji mimo) kot drive-in (pelji v), dasiravno je po svetu tudi slednjih restavracij kar veliko – prvo so že leta 1921 odprli v Dallasu v ZDA. Iz Kanade in Nizozemske je bilo medtem mogoče zaslediti vesti o oživitvi gigantskih drive-in panoramskih vrtiljakov (vrtečih koles), ponekod so organizirali drive-in cerkvene maše, po vsem svetu pa je bilo najpogosteje slišati o drive-in koncertih in predvsem ponovni pravi eksploziji priljubljenosti drive-in kinematografov.
Zlata 50. in 60. leta
Čeprav so se prvi avtomobili na odprtih kinopredstavah začeli pojavljati že pred več kot stotimi leti, ko so jim ponekod namenili nekaj prostora za sedišči, se je točka preloma zgodila ob koncu 20. let. Ključen zanjo pa je bil možakar po imenu Richard Hollingshead, sicer prodajalec avtomobilskih delov. »Njegova mama je bila, kako bi to lepo rekel, malce preobilna, da bi lahko sedla na takrat precej majhne sedeže v običajnih kinodvoranah. In ker ni mogla v kino, je kino prišel k njej. Richard jo je posedel v avto, na njegovo streho postavil projektor, za platno pa uporabil rjuho, ki jo je zavezal na drevesi na svojem dvorišču in ji predvajal film,« se je spominjal Jim Kopp iz ameriškega združenja lastnikov drive-in kinematografov.
Omenjeni eksperiment se je zgodil leta 1928, po nekaj letih dodatnih testiranj pa je maja leta 1933 Hollingshead koncept drive-in kinematografa patentiral. Mesec kasneje, 6. junija 1933, so v Camdnu v ameriški zvezni državi New Jersey odprli prvi avtomobilom namenjen drive-in kino. Prvi film, ki ga je predvajal, je bila britanska komedija Wives Beware, vstopnina pa je znašala po 25 centov tako za avto kot za vsakega potnika v njem. Drugi drive-in so leto kasneje odprli v Orefieldu v Pensilvaniji, razmah pa so doživeli kasneje. »To se je zgodilo v 50. in 60. letih; leta 1958 so po ZDA našteli že 4063 takšnih kinematografov. Obiskovalci so jih takrat vzljubili, ker so predstavljali zabavo za vso družino, saj so dopuščali precej več kot običajni. Ljudje so lahko v svojih avtomobilih jedli, kadili, otroci so, medtem ko so starši gledali film, zaspali…« je še pojasnil Kopp.
Le malce za ZDA so drive-in kinematografi postali priljubljeni tudi na drugi strani sveta v Avstraliji, kjer jih je bilo ob koncu 60. let 330, z izvozom ameriškega načina življenja pa so se razširili tudi ponekod po drugih delih predvsem zahodnega sveta. A s kasnejšim razmahom domače zabavne elektronike, torej videokaset in kasneje drugih nosilcev filmskih vsebin, je sledil strm padec in po vsem svetu so domala izginili.
Vzpon zaradi virusa
Ponovno so nato šibkejši veter v jadra dobili šele na začetku tega stoletja, ko so priljubljene postale številne retro reči. A so bile številke v primerjavi z zlatimi leti zanemarljive; v ZDA jih je bilo v zadnjih dveh desetletjih aktivnih med 300 in 400. Dokler jih ni torej prebudil – koronavirus. Ker so se običajni kinematografi čez noč zaprli, so obstoječi drive-in v ZDA začeli ugotavljati povečan promet, vzniknilo pa je tudi cel kup novih. »Ugotavljamo prav noro rast povpraševanja. Vstopnice za vsako predstavo prodamo v nekaj minutah. Ljudje spet spoznavajo, da je njihov avtomobil lahko udoben in primeren še za marsikaj drugega, ne samo kot prevozno sredstvo,« je povedal Josh Frank, lastnik manjšega drive-in kinematografa v Teksasu.
Pa ne le v ZDA, v času vsesplošnega zaprtja so se drive-in kinematografi začeli odpirati domala po vsem svetu. Navsezadnje tudi pri nas, pa denimo celo v Iranu, o pravem bumu pa poročajo predvsem iz Kanade, Francije in Nemčije. »Od tretjega aprila dalje, odkar obratujemo, smo imeli skoraj vselej razprodani obe predstavi dnevno. Sprejmemo lahko 260 avtomobilov, ki jih lahko obiskovalci zapustijo le, če gredo na stranišče,« je za Deutsche Welle povedal lastnik kinematografa v Kölnu Thorsten Schiers, medtem ko se je zanimiv pripetljaj zgodil avtorici članka v omenjenem mediju. Po 15 minutah filma se ji je namreč izpraznil akumulator avtomobila, zato se je ugasnil tudi radio in zvoka filma ni slišala več – ta ima namreč svojo frekvenco, ki jo objavijo na velikem platnu, kar omogoči spremljanje filmskega zvoka v avtomobilu. »Sem pa avto še lahko zagnala in tako preostanek filma spremljala s prižganim avtom. In, seveda, občutkom krivde,« je zapisala Sabine Oelze.
