Svoj glas v vse bolj splošnem gibanju Črna življenja štejejo so med drugim povzdignili najbolj znani teniški igralci na čelu z že legendarno trojico aktivnih tekmecev Rogerjem Federerjem, Rafaelom Nadalom in Novakom Đokovićem. Kampanjo proti rasni diskriminaciji so podprli tako njihovi teniški kolegi kot mnogi drugi športniki, protestniki pa po številnih ameriških mestih zdaj preplavljajo tudi ulice Berlina, Londona, Pariza ter glavnih mest v Afriki, Južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu. V Londonu je danes več deset tisoč demonstrantov vzklikalo proti rasističnim izpadom ameriške policije in izražalo skrb, da bo tamkajšnjemu belemu supremacizmu sledila tudi Britanija. Tako je bilo videti transparente z napisi: »Združeno kraljestvo ni nedolžno – droben rasist je še vedno rasist« in »Rasizem je globalen problem« ter »Če nisi jezen, potem nisi pozoren«.
Trdoživost rasizma
Na Otoku se je oglasil tudi premier Boris Johnson, ki je podprl domače protirasistične protestnike, če upoštevajo socialno distanco zaradi virusne pandemije. »Seveda, črna življenja štejejo in popolnoma razumem jezo in žalost, ne samo v Ameriki, ampak po svetu in tudi v naši državi,« je dejal v britanskem parlamentu. Da se zunaj njega ni veliko spremenilo v zadnjih desetletjih, pa napeljuje izjava 21-letne Roz Jones za Reuters med protestom v Hyde Parku. »Moja mama je bila med protestniki proti apartheidu pred tremi, štirimi desetletji. Zelo žalostno je, da danes protestiramo zaradi istih stvari kot pred toliko leti,« je dejala Jonesova, ki je kot otrok prišla z materjo v Veliko Britanijo iz Južne Afrike. Današnji shod je sledil protirasističnemu protestu v nedeljo pred veleposlaništvom ZDA v Londonu.
Francija ima svojega Floyda
Dan prej se je okoli 20.000 protestnikov navkljub prepovedi zbralo v Parizu. Neposreden povod ni bila smrt 46-letnega temnopoltega Georga Floyda v Minneapolisu v ZDA pod kolenom brezobzirnega belega policista z dosjejem nasilnih ravnanj, ampak objava različnih zdravniških poročil o smrti Adamea Traoreja pred štirimi leti. V Parizu rojenega 24-letnega Traoreja alžirskih korenin je policija zajela po begu med preverjanjem identitete v neki hiši, po vklenitvi pa je podobno kot Floyd preminil ukleščen na tla pod pritiskom policistov. Minuli petek so medicinski strokovnjaki tri vpletene policiste oprali domnevne krivde za njegovo smrt z ugotovitvijo, da je ni povzročila zadušitev, ampak srčna oteklina kot posledica poprejšnje zdravstvene težave. Minuli torek pa je poročilo avtopsije, ki jo je zahtevala družina umrlega, podobno kot v Floydovem primeru krivdo za Traorejevo smrt pripisala policijskemu ravnanju.
»Ne morem dihati,« kar je kot protestni vzklik postalo zadnje hropenje Georgea Floyda, je v Parizu, Lyonu in Marseillu v torek odmevalo ne samo v imenu Traoreja, ampak tudi žrtev policijskega nasilja med lanskimi demonstracijami proti francoski pokojninski reformi, med katerimi so bili številni protestniki poškodovani zaradi gumijastih nabojev in zvočnih granat ter grobih aretacij. Francoska policija tudi med torkovimi protesti ni varčevala z gumijastimi naboji in solzilcem, protestniki pa so bili na trenutke bojeviti s kamenjem, postavljanjem barikad in zažiganjem predmetov.
Dvojna ameriška merila
Poleg protestov v mnogih delih sveta letijo na ZDA tudi kritike zaradi sistematičnega rasizma. Evropska unija je po svojem zunanjepolitičnem predstavniku Josepu Borellu pozvala ZDA k »budnosti glede pretirane uporabe sile in k obravnavi takšnih incidentov v skladu z načeli vladavine prava in človekovimi pravicami«. Papež Frančišek je danes poudaril, da »rasizma ne smemo tolerirati«, in obsodil tudi nasilje na ameriških protestih. Zlasti Iran in Kitajska, vselej na udaru ameriških kritik njunih režimov, pa sta izkoristila sedanje dogajanje v ZDA za dokazovanje ameriške hipokrizije in dvojnih meril v odnosu doma in do sveta. Iranski verski voditelj Ali Hamenej je protestniški slogan »Ne morem dihati« opisal kot položaj, pod katerim so države pod pritiskom Amerike. »Zločin, storjen nad temnopoltim možem, je enak tistemu, kar ZDA počnejo svetu,« je dejal v televizijskem nagovoru Irancem. Oglasila sta se tudi Moskva in Ankara in med drugim protestirala zaradi ameriškega policijskega onemogočanja dela njihovih novinarjev.
