Junija 1980 je informacijska mreža CNN kot prva zagnala 24-urno pokrivanje novic. V štirih desetletjih niso izpustili nobene vojne, večjega političnega ali popkulturnega dogodka, pa tudi ne naravnih katastrof doma in po svetu. Kamere in novinarji so bili leta 1989 na Kitajskem med protestniki na Trgu nebeškega miru, spremljali so padec berlinskega zidu, poročali o zajetju Osame bin Ladna, padcu Sadama Huseina, z osrčja Manhattna 11. septembra 2001 osupli snemali konec življenja Američanov, kakršnega so poznali dotlej, med pustošenjem orkana Katrina iz New Orleansa opisovali tragedijo prebivalcev, ki jim je uspelo poplave preživeti, a so ostali brez vsega. Prejšnji petek so sami postali novica, ko so policisti v Minneapolisu sredi vklopa v živo aretirali njenega temnopoltega poročevalca, v Atlanti pa je sedež televizije le nekaj ur pozneje postal tarča huliganov, ki so z grafiti oskrunili zidove, s steklenicami pa razbili več oken stavbe.
Trumpov sovražnik številka ena
»Kako ironično, da je CNN postal tarča protestov, ki jih je sam spodbujal in promoviral kot pravične in plemenite. Ups!« je »usodo« sedeža mreže sredi kaosa protestov proti policijskemu nasilju po nedavni smrti Georga Floyda privoščljivo komentirala ena uporabnic na twitterju. Zapis bi se izgubil v milijonih drugih, če ga ne bi delil ameriški predsednik Donald Trump. Zadnja leta eden njenih največjih nasprotnikov mrežo zaradi (po njegovem) nepravičnega in zavajajočega poročanja o njem postavlja v sam vrh proizvajalcev lažnih novic. »Morali bi imeti tekmovanje za najbolj koruptno in lažnivo mrežo z največ popačenimi novicami o vašem najljubšem predsedniku (meni),« je pred dvema letoma in pol omenjajoč CNN predsednik predlagal podelitev trofeje največjim »lažnivcem«. Nanje in na druge, ki o njem niso pisali tako, kot se vidi sam, je prst mnogokrat usmeril tudi na množičnih zborovanjih in požel huronske aplavze podpornikov, televizije pa naredil za tarče njihovih žalitev.
Prejšnji teden so besedni napadi eskalirali v fizične. Huligani, ki so ameriške proteste proti (policijskemu) nasilju nad temnopoltimi ugrabili za povzročanje kaosa na ulicah mest, so v Atlanti vandalizirali sedež CNN, s kletvicami onečastili njen prepoznaven več metrov visok logotip in zgradbo samo, na kateri so razbili več oken. Le nekaj ur pred tem so v Minneapolisu, kjer so protesti zaradi smrti Floyda izbruhnili, policisti med vklopom v živo aretirali temnopoltega novinarja Omarja Jimeneza. Nadeli so mu lisice in ga odpeljali, kakšno uro pozneje pa ga s preostalo ekipo izpustila na prostost. Ker naj bi šlo za očitno kršitev ustavne pravice do svobode govora, CNN napoveduje ukrepanje.
Daleč stran od podloženih ram
Pristranskost so CNN očitali že pred Trumpom, saj naj se ne bi niti trudili zakriti politične naklonjenosti demokratom, kritiki so sočasno izpostavljali še senzacionalističnost in (nepotrebno) dramatičnost poročanja s kraja dogajanja. Nanje se ni prav nič oziral ustanovitelj, milijarder Ted Turner. V času, ko so televizije oddaje z novicami ustvarjale največ dvakrat na dan, je zagnal 24-urno televizijsko kabelsko mrežo, ki v nasprotju z lokalnimi postajami v ospredje ni postavljala posilstev in umorov. Misija nemogoče in načrt za katastrofo, so bili prepričani mnogi. Sam je verjel v uspeh. »Nekdo bi moral biti najbolj spoštovano ime televizijskih novic in želel sem si, da bi bil to CNN,« je pozneje razlagal Turner, ki je mrežo posvetil Američanom. Iz prvotnih dveh milijonov ameriških gospodinjstev se je CNN do danes prebil v domove po vsem svetu, v dvesto držav z več kot 400 milijoni gospodinjstev in hotelskimi sobami. Od prve oddaje, ki sta jo sredi hrupne redakcije vodila zakonca David Walker in Lois Hart, večji del pa namesto v kamero strmela v liste z besedilom, se je spremenilo mnogo. Z oblačil so izginili do takrat izredno modni ramenski podložki, iz ozadja studia pa hrup drugih zaposlenih. CNN si je v štirih desetletjih z vztrajnostjo, inovativnostjo in zlasti vklopi v živo z žarišč doma in po svetu prislužil in utrdil svoje mesto v svetu novic.
