Kar zavidam ji ga. Morda bi nekateri rekli, da rine z glavo skozi zid, in morda imajo v danih vremenskih pogojih celo prav. A že danes je topleje, jutri in v nedeljo pa bo spet pomladno. Kako sraka ve? Saj ne ve, tudi naslednja ohladitev je ne bo streznila v človeškem pomenu besede, kajti najbrž nima izbire. To je njena usoda, splesti gnezdo, zvaliti jajca in izvaliti ter vzgojiti mladiče. Nadaljevanje vrste. Ljudje smo že zdavnaj izstopili s tega vlaka (ja, zakaj ne rečemo avtobusa – je ta izraz še dediščina premogovne industrijske revolucije?). Temu, da imamo otroke, ne rečemo več razmnoževanje. Vsak otrok je postal projekt zase. Nič ni več vezano na letne čase. Spremenili smo svet – za eno vesoljsko sekundo. Ko nas zaustavi virus, se stvari hitro postavijo na svoje mesto neodvisno od naše volje in želja. Čeprav bi najbrž radi imeli oboje – materialno blaginjo in čist zrak, delfine v Benetkah ali tišino ob avtocesti.
Dobra izbira! Če bi bila mogoča. Pa ni. Malo smo zamajali Zemljo, a vedno bo našla novo ravnotežje. Mogoče se nas bo pri tem otresla. Pravzaprav ne bo ona prav nič kriva. Od nas je odvisno, kako bo v prihodnje. Pokazalo se bo, ali smo res najpametnejša bitja na našem planetu. Kaj pravzaprav pomeni, da si pameten? Eden od kriterijev je najbrž tudi ta, da si sposoben preživeti, obstati v nekem okolju (ki nam je v bistvu naklonjeno). Pa ne bom pametoval, da se moramo temu okolju prilagoditi. Deloma ja, deloma pa si ga lahko tudi priredimo svojim potrebam. Spoznati moramo mejo med enim in drugim. Spoznati, tu pa se izkaže modrost. Kaj nam bodo pomagali vsi dosežki naše civilizacije, če jim lahko tako rečemo, če nam ne bodo pomagali pri preživetju naše vrste? Prazni nebotičniki – kdo bi jih v resnici potreboval? Silne avtoceste, ladjevje, jedrski reaktorji ali megalomanski jezovi, vse to je le za nas, za nikogar drugega. Koncertne dvorane, šole – zakaj v njih ne učimo tudi veščin preživetja na Zemlji? Pa ne v smislu »ultimate survivorja«, ampak modrosti, koliko in kako delovati, da si ne odžagaš veje, na kateri sediš.
Veja, na kateri sedimo, je visoko, padec bo globok. Izdelujemo pa samo žage, vsak od nas jih ima že preveč, več, kot jih potrebuje, ne naučimo pa se jih pametno uporabljati. Samo da jih prodamo, to je pomembno.
