Sicer najbrž skoraj vsak od nas pozna kakšen primer, ko se otrok rodi s prirojeno napako ali boleznijo, včasih morda celo dobimo občutek, da postajamo vse bolj bolna civilizacija. Astme, alergije, sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja – rak je skoraj izginil iz novic dneva, da ne govorimo o aidsu, ki je pred desetletji grozil. Zdravila omogočajo kolikor toliko normalno življenje mnogim s kroničnimi boleznimi. Potem pa se pojavi en mali virus. Tistega, česar ne moremo videti, se skoraj najbolj bojimo, ker se mu je težko zoperstavljati. Ni več običajno, da bi v družini umrli skoraj vsi otroci – še moja nona je živela v takih časih, torej le ni tako dolgo od tega. Tudi ni več ravno običajno, da bi se bali neke bolezni.
Marsikaj se je dogajalo v preteklosti našim prednikom. Mi pa smo kar nekako izgubili zavedanje o krhkosti bivanja, o svoji minljivosti. Če zboliš, greš k zdravniku, ki te pozdravi, tako preprosto je to. Če pa te ne more oziroma traja zdravljenje na neki način do konca življenja, se to ne razglaša na široko naokoli, ker so običajno zdravila za večino takih bolezni že kar presenetljivo učinkovita.
Pravzaprav pričakujemo od medicine in farmacije skoraj čudeže, pa čeprav jih po drugi strani zmerjamo s koristolovci in dobičkarji, na farmacijo mislim, seveda. A očitno le nismo taki alfa in omega stvarstva, da se nam ne bi moglo spet zgoditi nekaj takega, da se bomo zamislili nad svojo nebogljenostjo in upali, da se bo vse srečno izšlo, pravzaprav brez kakšnega jamstva, da bo res tako. Edino pomembno je postalo, ali ne zboleti ali pa preživeti bolezen. Vse drugo se je spremenilo v navlako, je odveč. Kje je naše potrošništvo? Trošenje dobrin postaja nepomembno. Kaj mi bo nova hiša, če bom v njej umrl, kaj novo vse, če bom izgubil svoje najbližje?
Modri ljudje znajo to razčistiti vsak dan sproti, brez prisile nekega virusa, na primer. Kaj pa mi? Bomo iz tega izšli vsaj malo bolj ozaveščeni?
