Poleg osamitve nas, no, ne ravno neposredno vseh nas, pesti tudi pozeba. Kaj narcise, kaj kakšno drugo cvetje – zraslo bo drugo in zacvetelo pozneje, a ob vsem zastoju dela in zaslužkov bodo nekateri še ob ta vir dohodka. Imate radi sadje? Zame je to eden od glavnih virov hrane. Posredno seveda pozeba zadeva tudi nas, za sadje bomo verjetno letos morali odšteti več. Ampak to je le ena od posledic, postaja vse bolj očitno, da nam narava vse bolj otežuje pridelavo hrane nasploh. Ni treba samo posejati, posaditi in marljivo delati ter na koncu pobrati pridelka, kajti pogosto ga pobere vreme, od pozeb, suš, poplav ali vetra, da ne omenjamo bolezni in živalic, ki smo si jih z globalizacijo prerazporedili po vsej Zemlji. Mi pa poleg tega marljivo zatiramo še čebele… Res prav nič lep scenarij!
Pa smo tam, do tega, da nas zagrabi malodušje, je le še korak (pa še ta ne v sosednjo občino). A človeštvo je preživelo že marsikaj. Tudi ledeno dobo. Seveda ne vsi. Pa bi radi? Ker potem malodušje tu nima kaj početi. Tu pa se pokaže, da nismo samo racionalna bitja, tudi če nam razum pripoveduje eno, nas čustva lahko zanesejo drugam. Potrtost pride izza ovinka. Pravijo, da na to vpliva tudi temačno in neprijazno vreme. Vsaj po tej plati imamo kar srečo. Sonca je trenutno kar veliko in tudi v prihodnjih dneh ga ne bo manjkalo. Če je že pozeba, če je bolezen, če nimamo dela, je pa vsaj sončno vreme, ki nam prišepetava, naj ga ne prezremo. Pomlad je v svojem bistvu optimističen letni čas, saj se vse rojeva na novo. Morda je težko z njo ta optimizem deliti, a kaj nam pa drugega preostane? Lahko se še bolj zapremo vase in negujemo svoje črne misli, pomagalo nam ne bo čisto nič. Lahko pa se prepustimo sončnim žarkom in opazujemo, kako se rojeva novo življenje tam zunaj. Saj smo žilavi in prenesemo marsikaj.
Ni lahko, morda bo še težje, a v teh dneh lahko kvečjemu obupujejo zdravniki, vsi najranljivejši, ki jih lahko bolezen najprej ogrozi, pa begunci, ki so poleg bega izpostavljeni še širjenju virusa, ne pa mi, ki imamo, vsaj za zdaj, še dokaj normalne življenjske pogoje, nismo preganjani, nismo lačni, le morda malo osamljeni.
