Ne bi rad dolival olja na ogenj, zato bom virus covid-19 ignoriral. Ne tako, da se bom požvižgal na priporočene in zapovedane ukrepe, ampak da ne bom preveč razmišljal o tem. Kar lahko naredim, da se ne okužim, bom naredil, več pa ne morem. Ne maram vas videti bližje kot z razdalje 4 ali 5 metrov, še raje dlje. Kaj pa vem, če ni kateri od množice virusov bolj poskočen od drugih in se mi bo vtihotapil na sluznico, mojo lepo, šestdeset let staro sluznico, ki je do zdaj kar dobro opravljala svojo funkcijo, a zdravniki pravijo, da postaja zadnja leta vse bolj lena. Jim že moram verjeti!
Obsedeno si umivam roke, kadar grem ven, pa tudi, kadar sem doma. Moja koža mi ni hvaležna za to, a bo morala potrpeti. Skušam jo potolažiti s tem, da se pogosteje namažem s kremo – nekateri morda prisegate na olivno olje ali na kaj drugega. Če samo pomislim, koliko razkužil bomo zlili v naše okolje, koliko alkohola bo izhlapelo v zrak – policisti bi morali malo zamižati pri alkotestih, ker pri vseh alkoholnih hlapih v zraku bo morda težko biti čisto brez alkohola v krvi. Povsem bomo zatrli bakterije (saj vem, pretiravam, so trdovratnejše, kot si mislimo ali domišljamo). Pri naši obsedenosti glede bakterij se bo morda komu zdela to dobra novica. Sterilno čisto, manj se bo kvarila hrana, manj bo možnosti, da se česa nalezemo, skratka, čistoča na vrhuncu. Kdo bo pa razkrajal?
Če morda ne veste, so po množični uporabi antibiotikov v naši civilizaciji opazili, da se v povprečju trupla počasneje razkrajajo kot nekoč. Sicer ne vem, kako so to ugotovili, o tem sem bral v neki knjigi. Res pa je, da papir vse prenese, še več pa svetovni splet, zato je težko ločiti zrna od plev, sploh če nisi strokovnjak za določeno področje. Zato ne verjemite vsem, ki pametujej(m)o o tem in onem, včasih pomaga, da prisluhnemo tistim, ki se na svoje področje spoznajo. A ker je virus nov, se tudi zdravniki še učijo in morda jih bo kaj še speljalo na led. Pa čeprav prihaja pomlad.
