Ko govorimo o izgorevanju in izgorelih, govorimo o dveh tipih ljudi. Prvi so tisti, o katerih ne govorimo. Tisti, ki izgorevajo zato, da preživijo. Ti izgorevanje dobro poznajo, a si izgorelosti ne morejo privoščiti. Če ne verjamete, si oglejte britansko s. p. dramo v režiji Kena Loacha Medtem ko vas ni bilo. Potem pa so tu tisti, ki izgorevajo, ker želijo višji družbeni status, več uspeha in več bogastva. Adam Sandler je eden od teh. Ameriški kralj povprečnih komedij (Odrasli, Zohan je zakon, Gilmur igra golf, Prvih 50 poljubov) je tokrat nič kaj povprečni Howard Ratner. Judovski lastnik draguljarne, ki mu ne bi bilo hudega, če si ne bi na račun stavniške odvisnosti pridelal zajetnih dolgov. A naj vas rdeča nit filma ne zavede. Nebrušeni dragulji so v prvem planu sicer res kriminalka o biznisu dragih kamnov in zasvojenosti s stavami, a so v drugem – in ta je bistveno bolj zanimiv – zgodba človeka, ki je ponotranjil idejo, da moraš dandanes nenehno delati. Da se moraš nenehno gnati za uspehom.
Howard je prototip ameriškega poslovneža. Iznajdljiv in ambiciozen. Malo prekarec in malo prevarant ter bil bi tudi malo japi, če ne bi bil že v letih. Howard je človek, čigar življenjski slog se je že zdavnaj zavrtel okoli dela. Delavski zombi, ki je gledal Chaplinove Moderne čase, a spregledal poanto o preobremenjenosti. Njegova pisarna je vsepovsod. Telefon mu zvoni noč in dan, klici se verižijo. Zasebno je postalo poslovno. In ker ne spada v generacijo milenijcev, ki so se negotovi ekonomski situaciji prilagodili tako, da nimajo otrok, je tudi družinski človek. Ker pa nikoli ni dovolj, ima poleg družinske hiše še stanovanje in ljubico. Sodelavko Julio. Kje drugje pa lahko deloholik spozna drugo? Da, Howard je produkt družbe, ki je pozabila na umetnost lenobe in sprejela dinamiko stalne zaposlenosti. Produkt dogme grabežljivosti, ki v neskončnost stopnjuje tisti neoliberalni »vedno več«.
Zasvojeni z delom
Zaradi tega je to, da se Howard ne more izviti iz prijema dolgov, navidezen problem, saj je iz minute v minute jasneje, da njegova zasvojenost s stavami ni nič drugega kot zasvojenost z delom. In da so vsi ti pobiralci dolgov zgolj simptomi izgorevanja. Nenehen stres, ki ga dobiš zastonj, ko kupiš idejo o smislu življenja, po katerem se osebna izpolnitev skriva v kariernem uspehu. In črni opal, ta cenjeni dragulj, ki ga za bakšiš privleče iz Afrike, da bi ga mastno prodal na dražbi v New Yorku in poplačal vse te neučakane upnike, potemtakem ni nič drugega kot lažna obljuba uspeha. Uspeha, po katerem ne bodo potrebni novi uspehi. Poslednji biznis. Sveti gral finančne samouresničitve, v kateri posameznik naposled najde svoj dušni mir. Stvar, ki menda obstaja, nihče pa je še ni videl.
A Howard teh simptomov sploh ne registrira več. Ne dojame, da se po vsaki prodaji in zadetku na stavah apetit po uspehu le povečuje. Da se družbeni mlin dela preprosto ne ustavlja. Tepejo ga, on pa medtem preračunava poslovni model. Pobiralci dolgov so na vratih, on pa še vedno stavi. Psihofizično se lomi, pa se zdi, da ga panika in stres sploh ne motita. Ne pade iz kapitalističnega transa, zasvojen je. Storilen je celo v trenutkih šibkosti, tudi ko se sesede in zajoka, za to ne porabi več kot enega prizora. Nima časa za več, ne splača se mu. Ko pade delovni učinek, je edino logično delati več. Zato niti ni čudno, da v filmu vidimo tudi Kevina Garnetta, ki igra Kevina Garnetta. Zgodbo o uspehu košarkarja iz NBA, ki mu ni dovolj, da zmaga za eno točko, če pa bi lahko zmagal za 30. Tako kot Howardu ni dovolj sto tisoč dolarjev dobička, če pa bi lahko v žep pospravil milijon.
Howardu ni dovolj. Ima hišo, ima stanovanje pa ženo in ljubico, mercedesa in uro, ki je vredna več kot svakov avto. A imel bi še več. Njegova samopodoba se meri v dolarjih in očeh drugih. Začarani krog. Neoliberalni vernik namreč nikoli ne ve, kdaj je dovolj, in nikoli ne bo rekel, da dela preveč. Kvečjemu premalo. Nebrušeni diamanti so še ena odlična kriminalna drama v režiji bratov Safdie. Adrenalinski triler Josha in Bennyja, ki sta pred tem z Robertom Pattinsonom posnela odlične Dobre čase. Kritika stalne zaposlenosti v preobleki kriminalke. A morda še bolj kot kritika – družbeno ogledalo. Ker če je kaj hujšega in bolj tragičnega kot to, da posameznika izkorišča sistem, je potem to tisti trenutek, od katerega naprej je ta posameznik tako ujet v sistem, da začne zlorabljati samega sebe. Adam Sandler bi moral dobiti oskarja, a je na bolniški. Izgorel je, njegov Howard pa je do konca filma mrtev. A to je srečen konec. V kapitalizmu se počiva, ko si mrtev.
