Bafte in zlati globusi tokrat niso bili pravi naslov za ugibanja o oskarjih. Potem ko smo s stavnicami na čelu veliko zmago napovedovali zgodovinski drami 1917, je ta prejela tri oskarje zgolj v tehničnih kategorijah, Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti pa je razveselila tiste, ki so potihem upali na presenečenje. »Priča smo prelomnemu trenutku v filmski zgodovini,« je v govoru pod črto slavja vzneseno potegnila koproducentka Parazita Kwak Sin-ae. Parazit ni postal zgolj prvi tujejezični film, ki je prejel glavno nagrado, pač pa je satira o stranskih učinkih kapitalizma zmagoslavje zaokrožila z oskarji za režijo, izvirni scenarij in mednarodni film.
Akademija je torej po kritikah zaradi pomanjkanja raznolikosti in vseh tistih negodovanjih o »belih oskarjih« vsaj za nekaj časa nekoliko utišala medijsko vršanje. Spomnimo pa se, da je še lani glavni kipec šel v roke povsem konvencionalni drami Zelena knjiga, medtem ko se je med kandidati skrivala mojstrska drama Roma, za katero je Alfonso Cuarón prejel nagrade za režijo, kinematografijo in tujejezični film. »Po zmagi v kategoriji mednarodnega oskarja sem mislil, da sem za danes opravil, hotel sem se že sprostiti,« je svoje presenečenje zgovorno priznal tudi režiser Bong Joon-ho.
Petdesetletni filmar iz Daeguja, mesta tekstila in jabolk, je govor nadaljeval z mislijo, da je »najbolj ustvarjalno tisto, kar je najbolj osebno«. S tem, ko je citiral besede Martina Scorseseja, ki so mu ostale v spominu iz študijskih let, je izvabil bučen aplavz in moral počakati, preden je znova prišel do besede: »Že nominacijo sem si štel v veliko čast, nikoli pa si nisem mislil, da bom zmagal. Ko v Ameriki še nihče ni poznal mojih filmov, jih je Quentin Tarantino uvrščal na svoje sezname – Quentin, ljubim te. Tudi Todd Phillips in Sam Mendes sta sijajna režiserja. Če bi mi Akademija dovolila, bi oskarja razdelil med vse. Če bi le imel motorko, da bi lahko oskarja razžagal na pet delov in razdelil. Hvala, pil bom vse do jutra.«
Že pred tem pa so si podobno dolgo noč verjetno zamislili nagrajeni igralci. Tu za razliko od vrhunca večera okoli zmagovalcev ni bilo prav nobene drame, saj so bili vsi dobitniki januarja že nagrajeni z zlatimi globusi. V stranskih igralskih kategorijah sta tako pričakovano slavila Brad Pitt, ki je za vlogo flegmatičnega kaskaderja v Tarantinovem Bilo je nekoč v Hollywoodu prejel svojega prvega igralskega oskarja, in Laura Dern, ki je v Zakonski zgodbi blestela kot ločitvena odvetnica. Kipec seveda ni ušel niti Renée Zellweger za portret pevske dive Judy Garland (Judy), še manj pa Joaquinu Phoenixu, ki je po Heathu Ledgerju drugi igralec z oskarjem za vlogo Jokerja.
Ameriški igralec, rojen v Portoriku, je sicer poskrbel, da si ga bomo zapomnili tudi po govoru, ko se je v aktivistični maniri dotaknil vseh vrst neenakopravnosti: »Če govorimo o neenakopravnosti spolov, o rasizmu, o kvirovskih pravicah, pravicah staroselcev ali pravicah živali, pod črto vedno govorimo o boju proti krivičnosti. Izgubili smo stik z naravo. Egocentrični smo, verjamemo, da smo središče vesolja. Jemljemo si pravico, da umetno oplojujemo krave in nato krademo njihov naraščaj, čeprav so trpeči glasovi teličkov povsem jasni. Mleko, ki je namenjeno njim, nato damo v kavo in zlijemo čez kosmiče.«
Ni pa bil Phoenix edini, ki mu je na srcu ležala politika. Brad Pitt je spregovoril o sojenju Donaldu Trumpu in ugotovil, »da ima za svoj govor 45 sekund, kar je 45 sekund več, kot je ameriški senat dal nekdanjemu svetovalcu za nacionalno varnost ZDA Johnu Boltonu«, na obleki Natalie Portman pa so bila izvezena imena režiserk, ki so jih po njenem v nominacijah prezrli. In če vprašate Netlfix, ki je v gledališče Dolby zakorakal s 24 nominacijami, nato pa odnesel zgolj kipca za Lauro Dern in za dokumentarec American Factory, je bil to res dan v znamenju krivic. Spet bo torej veliko govora o tem, kako Hollywood še vedno prisega na klasično filmsko distribucijo, Scorsesejev Irec je namreč ob desetih nominacijah ostal praznih rok. Le malce bolje jo je v tem pogledu odnesel Phillipsov Joker z enajstimi nominacijami. Poleg glavne moške vloge je stripovska reinterpretacija slavila le še z glasbo islandske skladateljice Hildur Guðnadóttir.
Na odru, kjer znova ni bilo glavnega voditelja, sta bila tokrat v ospredju komika Steve Martin in Chris Rock, ki sta se med drugim šalila na račun milijarderja Jeffa Bezosa, presenečenje med nastopajočimi pa je bil brez dvoma Eminem, ki je oddelal svojo z oskarjem nagrajeno pesem Lose Yourself. A ne glede na obljubo novega je bil to na koncu koncev še vedno večer prestiža in stare slave. Film v korejščini je resda pobral vso ameriško smetano, a bo moral Hollywood na poti k zaenkrat bolj kot ne samo oglaševani raznolikosti narediti še veliko in pri tem pogosteje podreti zidove. Filmske in druge.
