Slovenski filmi so zamorjeni, depresivni in morbidni. Slovenci snemamo samo drame. Slovenski filmi so samozadovoljni, slabo posneti, kvaziartistični, negledljivi. Razumejo jih samo študentje fakultete AGRFT. Niso v stiku z resničnim življenjem. Zakaj ne posnamemo več komedij, zakaj ne snemamo filmov, ki bi bili uspešni tudi na trgu? Kot pri vseh rečeh, so se seveda tudi okoli finančno večno podhranjenega slovenskega filma razvile takšne in drugačne instantne ocene. Slišimo jih v pogovorih in najdemo v komentarjih na spletu. Nekatere so upravičene, druge ne držijo. Predvsem pa so preproste in se prav malo zmenijo za nekatere odlične domače filme, nastale samo v zadnjih letih. Od Razrednega sovražnika (2013) Prešernovega nagrajenca Roka Bička in Ivana (2017) Janeza Burgerja do Posledic (2018) Darka Štanteta in drame Ne bom več luzerka (2018) Urše Menart. Pa na primer lanskoletnega Oroslana Matjaža Ivanišina in prvenca Gregorja Božiča Zgodbe iz kostanjevih gozdov, nagrajenega z rekordnimi enajstimi vesnami.
A stereotipov se seveda ne podira zlahka, predvsem pa se jih podira počasi. Preveč enostavni in praktični so. Trdovratni so, ker v našem vsakdanjiku nadomestijo poglabljanje in premišljevanje. A na srečo tudi niso večni. Prostor začnejo izgubljati, ko pridemo v resnični stik s tistim in tam, kamor smo jih prej spustili. In ko govorimo o prostoru, lahko rečemo, da z letošnjim letom slovenski film prostora ne izgublja, pač pa ga pridobiva. Kolosej in Slovenski filmski center sta 6. februarja z večerno projekcijo komedije Jebiga (2000) scenarista in režiserja Mihe Hočevarja uradno odprla vrata projekta Dvorane slovenskega filma. V dvorani številka 2 je na voljo 10 vrst in 144 sedežev, kjer se bodo lahko redno, vsak dan v letu, rušili stereotipi. »Projekt Dvorane slovenskega filma smo idejno začrtali že pred dvema letoma, ko smo skupaj s producentom filma Košarkar naj bo Frenkom Celarcem diskutirali, kaj bi lahko vsi skupaj naredili za večji obisk domače produkcije. Idej je bilo veliko in zdelo se nam je smiselno, da stopimo v kontakt z Natašo Bučar, direktorico Slovenskega filmskega centra, ki se je pozitivno odzvala na pripravljeno pobudo,« je idejno pot projekta opisala Ursula Spruk, Kolosejeva direktorica filmskega programa in marketinga.
Stara in nova produkcija na enem mestu
Skupna zgodba komercialnega kina in javne agencije želi v prvi vrsti poskrbeti za večjo promocijo in dostopnost slovenskih filmov domači javnosti. V Koloseju poudarjajo, da se pot filmskih naslovov, ki se pripravljajo več let in nato končno dočakajo premierno uprizoritev, v kinodvorani zelo hitro konča. Po nekaj tednih lahko slovenski gledalci o določenih filmih samo še berejo, nimajo pa možnosti, da bi ga v kinu z izjemo redkih posamičnih priložnosti videli. V dvorani številka 2 se bodo torej s tem v mislih prav vsak dan v letu predvajali tako novi slovenski filmi kot tudi posamezne reprize filmov iz preteklih let ter filmski naslovi slovenske filmske dediščine. »Če se slovenski gledalci ne odločijo za obisk in podporo domači produkciji, slovenskih filmov ne bo v kinu in se ne bodo snemali, posledično pa bomo ostali brez velikega dela kulturne dediščine. Film ovekoveči dogajanje v določenem zgodovinskem obdobju, z orisom takratnega dogajanja, socialnih norm, arhitekture in političnega dogajanja. Je pravi pokazatelj duha časa, v katerem nastaja,« se pomembnosti stičišča starega in novega zaveda Sprukova.
V prihajajočih tednih bo tako Dvorana slovenskega filma po komediji Jebiga in mladinski uspešnici Košarkar naj bo 2 ter pozabljivem kriminalnem trilerju Vsi proti vsem ponudila nekatere vrhunce slovenske kinematografije. Jutri greste lahko recimo z Milado Kalezić, Borisom Cavazzo in avtobusi podjetja Viator v »Indijo Koromandijo«. Po legendarni komediji To so gadi (1977) Jožeta Bevca pa prideta tudi prvi slovenski zvočni celovečerec Na svoji zemlji (1948) in kultni partizanski film Ne joči, Peter (1964). Oba delo pionirja slovenskega filma Franceta Štiglica, čigar stoletnico rojstva smo Slovenci zaznamovali lani. Po delih slovenskega režiserja, ki je z režijo Devetega kroga leta 1961 osvojil nominacijo za tujejezičnega oskarja, pridejo že omenjene Zgodbe iz kostanjevih gozdov in Krizno obdobje (1981) Francija Slaka. Dnevni red projekcij filmov sicer samostojno oblikuje programski oddelek Koloseja, vezan pa je predvsem na razpoložljive filme v DCP (Digital Cinema Package) formatu, torej tiste, ki so že šli skozi digitalizacijo. Posledično bo več novejše produkcije, z manj reprizami starejših naslovov, ob posebnih dogodkih pa bi lahko organizirali tudi kakšno projekcijo s 35-mm filmskega traku.
Slovenski IMDb
Jasno je torej, da gre ob promociji slovenskega filma z roko v roki tudi promocija obiskovanja kina. »Kljub velikim tehničnim spremembam, ki omogočajo nove načine gledanja filmov, ostaja kinodvorana najprimernejši prostor za ogled filmov,« je ob začetku projekta povedala Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra. Da pa ne gre zanemariti drugih platform, bo poskrbela še ena letošnja pridobitev. »Slovenski film. Na enem mestu,« je preprosta obljuba spletnega portala Baza slovenskih filmov (bsf.si). Gre za nekakšno slovensko verzijo popularnega filmskega spletišča IMDb. Na prvi nacionalni spletni platformi so dostopne informacije o slovenski filmografiji od njenih začetkov do danes, od profesionalne do amaterske produkcije. Trenutno je v arhivu že več kot 4700 naslovov. Na voljo bodo tudi z domačo produkcijo povezani članki in drugi materiali, dolgoročno pa naj bi BSF postal celo platforma za ogled slovenskih filmov. Urejata ga Lev Predan Kowarski in Jasna Pintarič.
V letu 2019 si je sicer slovenske filme v kinematografih ogledalo okroglih 160.000 gledalcev, kar je za dobro petino več kot eno leto prej in pomeni sedem odstotkov med vsemi obiski v kinu. Ali bosta k zvišanju tega deleža pripomogla nova projekta, bomo presojali v naslednjem letu, sta pa zagotovo korak v pravo smer, ko govorimo o sistematični dostopnosti in večji promociji slovenskega filma. Da bomo lažje padli noter.
