Amazonova serija Lovci (Hunters) je vse od napovedi pritegovala poglede. Nacizem in nacisti so z vidika gledanosti TV-vsebin hvaležna tema. In ko je za povrh glavni zvezdnik projekta Al Pacino v napovedniku zatrdil: »To ni umor, to je bar micva,« so bila pričakovanja na vrhuncu. Reich? Right. Pomisleki niso bili daleč zadaj. Znameniti igralec je mojster nasilnih vlog. Bil je donovski Michael Corleone in bil je psihotični Tony Montana. Bil je morilec, bil je mafijec, v Hudičevem odvetniku pa je bil celo satan. Človek z izkušnjami. In sedaj je Američan italijanskih korenin Meyer Offerman, judovski maščevalec, ki v sedemdesetih sredi New Yorka sestavi ekipo somišljenikov, s katero identificira in eliminira v Ameriki živeče vojne zločince. Stotine nekdanjih visokih nacističnih uradnikov, ki so jih ameriške obveščevalne agencije v ZDA pripeljale zaradi njihovega znanja. Inženirje, vohune, znanstvenike. Morilce, klavce in sadiste. In jim namesto lisic podelile potne liste ter službe v Nasi in politiki.
Operacija Paperclip ni izmišljena, Američani so namreč čisto po ameriško prekalkulirali, da bi sicer beg nemških možganov lahko izkoristili Sovjeti. Saj ne, da je za moralni polom politike treba pogledati čez lužo. Samo poglejte Slovenijo. Skratka, z uvozom najboljših nacističnih kadrov so jenkiji računali na vojaško prednost v hladni vojni in hitrejši pristanek na Luni. A kot je v Neslavnih barabah ugotavljal že Tarantino, nacistom pač ne bi smeli preprosto dopustiti, da slečejo uniforme. Reich? Right. Ti namreč v Amazonovi fiktivni ameriški krajini, prosto uokvirjeni z resničnimi zgodovinskimi dejstvi, gostoljubje vračajo tako, da v deželi svobodnih položijo načrt za četrti rajh. Slekli so uniforme, a si ne morejo pomagati, da ne bi še naprej dosledno ločevali perila. »Če ne ločiš belega od obarvanega, barve krvavijo,« v javni pralnici pilotne epizode mlado temnopolto žensko ustrahuje Travis Leich, ameriški neonacist, hujši od vseh nemških nacistov. Srhljivo odlično ga igra angleški igralec Greg Austin. A če nam sociopatski rasist po eni strani govori, kako ne bi smeli mešati oblačil, to ne velja za žanrsko žongliranje serije.
Med spektaklom in opominom
Avtor David Weil je posnel serijo, v kateri je združil črno komedijo, eksploatacijo in čistokrvno dramo. Če se sliši noro, se sliši noro, ker tudi je. Lovci so zaradi takšne vizije nekaj med šundovsko kriminalko po vzoru Tarantina in bolj konvencionalno televizijsko dramo. Na eni strani superherojske redovnice, ki lovijo nacije, na drugi pretresljivi prizori iz uničevalnih taborišč. Ne manjkajo niti judovski Robert Redford, zloglasni Wernher von Braun, nemški Bobby Fischer in Foxy Brown. Od »samo mrtvi so dočakali konec vojne« do izvensodnih poravnav. Od talmudskega »najboljše maščevanje je dobro življenje« do revanšističnega »najboljše maščevanje je maščevanje«. Vse to v angleščini, jidišu in nemščini. Reich? Right. Lovci so si s takšno ekscesno, popkulturno obravnavo občutljive zgodovinske teme pričakovano nakopali številne kritike. Trivializacija nasilja je seveda problematična, sploh ko ogrodje fiktivne zgodbe temelji na resničnih dogodkih. Na zločinih nemškega kljukastokrižega režima, ki je tako sistematično razčlovečeval in moril.
Amazonov novi paradni konj s tega vidika vsekakor hodi po tanki meji. A žanrska usmeritev vseeno ni problematična sama po sebi. Trik je v izvedbi. Nikakršnega dvoma ni, da si je komaj 31-letni Weil zastavil visok cilj, ko je želel gledalcu ponuditi svojevrstno katarzo, obenem pa posneti eksplicitno fantazijsko maščevanje. To mu uspe delno. Namreč, čeprav je serija Lovci motivno na več mestih v konfliktu, to ne pomeni, da recept »zabavati in opominjati« ne deluje. In čeprav so pomisleki glede takšnega pristopa v luči radikaliziranja desnice ter porasta ksenofobije in rasizma logični, to še ne pomeni, da so upravičeni. Že res, da Lovci pod črto nikakor niso serija, ki bi lahko parirala filmskemu kanonu velikih vojnih dram. Ko operirajo z ekscesom in pretiravanjem, izpadejo v primerjavi s težkokategorniki kvečjemu kot karikatura. A kar je pomembno, pri tem ne zapadejo v cenenost in nespoštljivost. Nasprotno. Na svoj način premlevajo nekatera težka, kompleksna vprašanja judovskega življenja po vojni. In imajo vsekakor prav, ko opozarjajo, kako neopazno se lahko med nas infiltrirajo nacisti. Aktualni in točni so. Tudi v današnjem času ne manjka izprijencev, ki se zaletavajo v »nearijce«, tujce, priseljence. Ljudi.
