Že leta 1933, ko je James Whale posnel prvega Nevidnega človeka, je Claude Rains v vlogi megalomanskega dr. Griffina tulil o moči, ki jo prinese dejstvo, da te drugi ne vidijo. Ko te drugi ne vidijo, ti je pač vse na voljo. Počneš lahko tisto, česar si sicer ne bi privoščil. V tej moči obvladovanja je neizbežno tudi nekaj seksualnega. Priložnost izživeti vse tiste fantazije, ki so bile prej prepovedane. Ko te drugi ne vidijo, nedovoljeno postane dovoljeno. Ne nazadnje nevidni človek, če zares želi biti neviden, naokoli hodi v adamovem kostumu. In nekaj perverznega je že zgolj v tej misli, da je povsem nag. V tem potencialu seksualnega. V zameno, da ga malo zebe, lahko neopaženo teši svoja poželenja. Brez kazni si privošči vse tisto, kar je bilo pred tem zgolj predmet sanjarjenja.
Prvemu Nevidnemu človeku so sledili drugi. Motiv je bil predober, prepovedan sadež presladek. Vsi ti filmi so imeli skozi čas vse pogosteje eno skupno točko. Moškega in njegov pogled na žensko. Kot na primer VerhoevnovMož brez telesa (2000), v katerem Kevin Bacon kot doktor Sebastian Caine obišče sosedo, ki je ravno prišla izpod prhe. Ko si sprva reče, »naj ti ne pride na misel«, in – ker so moški šibki – zatem podleže, »saj kdo bo pa vedel«. A film, ki je še bolje ujel ves ta voajerizem in moško potrebo po prisvojitvi in podreditvi ženskega telesa, je 18 let starejši The Entity, v katerem nekakšen seksualni demon fizično in spolno preganja mater samohranilko. Tako neprizanesljivo jo preganja, da si je soundtrack filma kasneje izposodil celo Tarantino. Skladba Relentless AttackCharlesa Bernsteina je imela namreč odslej tako surov prizvok, da je Quentin v Neslavnih barabah (2009) z njim po Barbari Hershey v vlogi samohranilke preganjal še Mélanie Laurent v vlogi francoske Judinje. In iz prizora z jabolčnim zavitkom naredil triler.
Takšen triler je tudi novi Nevidni človek. Grozljivka o ujetosti v nasilno razmerje. Začne se prav tam in takrat, kjer se začnejo grozljivke. Sredi noči. Ko vidimo Cecilio Kass, kako se previdno izvije iz objema premožnega znanstvenika Adriana Griffina in poskuša oditi karseda neopazno. Ko se njen načrt tihe ločitve nato spremeni v beg za življenje, filmu sploh ni treba ničesar pojasnjevati. Tako in tako že vemo, zakaj ženske bežijo pred moškimi. Vemo, da nočejo biti tiho in trpeti. Da nočejo biti pretepene. Točno vemo, koliko je ura, ker je povrhu v glavni vlogi Elisabeth Moss, ki po dveh zlatih globusih in treh sezonah Dekline zgodbe nekaj ve o trpinčenih ženskah. Za tale film ji tako in tako ni bilo treba na avdicijo. Na obrazu ji vse piše, na nogah pa ima poleg pajkic stalno obute nikice. Kot da je vedno pripravljena bežati. Pred posedovalnim narcisom, ki je bil nekoč njen ljubimec, sedaj pa ji menja kontracepcijo. Da, Nevidni človek 21. stoletja ženski vzame celo reproduktivne pravice. In ker ona odide, si nato vzame svoje življenje.
Klasična slovenska kronika, torej. Ljubosumni in posesivni partner pa ločitev in nasilje ter za crescendo samomor. A film se tu šele začne. In res bi ga zlahka brali samo kot še eno v vrsti žanrskih iger mačke z mišjo, zgolj še enega v vrsti napetih trilerjev. A v luči obsodbe Harveyja Weinsteina je konotacija mnogo bolj zlovešča. V režiji avstralskega filmarja Leigha Whannella (Zakleti: Novo poglavje) in z zvočno kuliso skladatelja Benjamina Wallfischa (Iztrebljevalec 2049) to dveurno obleganje ni samo primer moškega nadlegovanja, ampak sistemskega moškega nadlegovanja. Scenarij namreč Cecilie ne pahne po stopnicah, ampak jo vrže v situacijo, v kateri o njej podvomijo najbližji. Diskreditira in osami jo. Takrat kot gledalec v bistvu spoznaš, kaj je tisto, kar je zares grozljivo v tej zgodbi.
Ni grozljivo, da je Adrian neviden. Ne, weinsteinom in epsteinom tega sveta v resnici ni treba biti neviden. Nevidne so njihove žrtve. Nemočne in brez glasu so bile po več desetletij. Koliko masaž, koliko poletov z Lolito Ekspres, koliko vsega tistega, kar ne bi smelo biti spregledano, se je v tem času zgodilo? Grozljivo je, kako nedotakljive so te moške pošasti. Nevidne zaradi vpliva in sistema. Cecilia je proti koncu zaprta zaradi umora, pa ji rečejo, poskrbimo lahko, da obtožbe izginejo. Ne more verjeti. Pa to je hujši trik od nevidnosti, si misli. Pravna država na tlesk prstov, olajševalne okoliščine zaradi dalj časa nepotešenega nagona. Srednjeveško, brutalno. Da, novi Nevidni človek je soliden triler, a ko ga enkrat gledamo v kontekstu, postane resnična grozljivka.
