Predsednik uprave NEK Stanislav Rožman je ob letošnjem obisku predsednika vlade Marjana Šarca poudaril, da je bila v desetletjih delovanja elektrarne v Sloveniji vzpostavljena kakovostna infrastruktura, ki podpira delovanje jedrske elektrarne. Človek se vpraša, kaj to pomeni, zato smo se napotili v Krško.
Porušena daljnovoda
A tja smo šli tudi zato, ker smo leta 1991 napisali odmeven prispevek o varnosti NEK. Julija in avgustu 1991 so v bližini krške jedrske elektrarne neznanci zrušili nekaj stebrov daljnovodov, v tistem času so se razširile tudi govorice o možnosti napada Srbije z letali na elektrarno. Takrat se je to morda zdelo kot nekaj nemogočega, je pa letos spomladi beograjski Kurir objavil, da naj bi Slobodan Milošević ukazal miniranje NEK, potem pa je po opozorilih strokovnjakov vendarle prevladal razum. So pa operativci na terenu opozorilno razstrelili dva daljnovoda. Po pogovoru na tedanji republiški upravi za jedrsko varnost je Nedeljski dnevnik pisal o varnosti in tudi o možnostih letalskega napada nanjo. Avtor teh vrstic je takrat zapisal, da z letalskimi raketami betonskega ščita ne bi bilo mogoče prebiti, ker bi morali večkrat zadeti isto točko. Smo pa opozorili, da so v NEK za varnost najbolj občutljivi viri napajanja, ki jih je premalo (daljnovodi in elektroagregati), ter bazen z izrabljenim gorivom.
Pomen napisanega smo spoznali šele leta 2011 po jedrski nesreči v Fukušimi na Japonskem. Potres je porušil daljnovode, voda cunamija je zalila delujoče agregate in jih uničila, pojavile so se težave v bazenu za iztrošeno gorivo, kljub ustavitvi elektrarne se je začelo pregrevanje… Bistvo vseh težav je bilo v tem, da so ostali brez elektrike in brez vode za hlajenje.
Varnost in novogradnje
Ko vstopiš v NEK, najprej seveda opaziš številne daljnovode, nekoliko zbledelo barvo na stolpu reaktorja ter novogradnje na vsakem koraku. In seveda stopnjo varnosti, saj ne smeš nikamor, niti v objekt, vstopiti brez identifikacije in potrditve osebe, ki te spremlja, na vhodu pa te pričaka rentgen. NEK je za obiskovalce izjemno odprt in so mogoči stalni vodeni obiski skupin, je pa zanimivo, da skupino ves čas poleg vodnika spremlja tudi oborožen varnostnik. Obisk po svoje ni adrenalinski, kajti obiskovalec vidi le velike elektroagregate in cevi, stoji poleg betonske reaktorske zgradbe, obišče simulator komandne sobe NEK, si ogleda novogradnje, občuduje posebne hladilne stolpe ter jez na Savi… Zato pa je izjemno zanimiva pripoved o načinu delovanja NEK ter predvsem podrobnosti o varnosti, ki jih je ogromno in so izjemno podrobne. Če malo karikiramo, ima skoraj vsaka žarnica svoj agregat.
Trije krogi vode
»Poenostavljeno povedano, s pomočjo jedrske reakcije segrevamo vodo v reaktorju. Ta je v primarnem krogu, je pa zaradi stika s 235 gorivnimi palicami, dolgih 3,6 metra, v katerih je okoli 49 ton urana, kontaminirana in je le v reaktorski zgradbi. S to vodo prek uparjevalnika segrevamo sekundarni krog vode in toplota tega sistema proizvaja paro, s katero ženemo turbine. Ta para se potem s tretjim krogom v kondenzatorju ohlaja in kondenzira ter vrača v uparjevalnik. Voda v tretjem krogu ni v nobenem stiku z radioaktivno vodo in je to voda, ki jo zajemamo iz Save in jo vračamo v njo z maksimalno dovoljeno temperaturo 43 stopinj Celzija. Savo lahko segrejemo največ za 3 stopinje v 24-urnem povprečju,« je pojasnjeval vodja proizvodnje NEK Gorazd Pfeifer, ki je razložil tudi, da je zaustavitev elektrarne praktično trenutna in se s pritiskom na gumb spustijo nevtronske absorpcijske palice, druge zaustavitve in izklop generatorjev pa potekajo avtomatsko in operaterji bolj kot ne le nadzorujejo dogajanje.
Nivo vode Save uravnavajo hidroelektrarne višje na Savi in tako hladilnih stolpov v glavnem ne uporabljajo, so pa pred časom dogradili še štiri celice stolpov, da lahko tudi ob nizkem vodostaju delajo s polno močjo.
Dodatni daljnovod
Kaj pa varnost? Po letu 1991 so zgradili še en dodaten daljnovod, imajo pa ogromno agregatov, črpalk in drugih varnostnih sistemov. »Bistvo vsega je, da mora operater zagotavljati vir energije in medij za hlajenje. To je temelj vseh ukrepov, ki smo jih začeli leta 2011. V Fukušimi ni prišlo do jedrskih reakcij, ampak vodikovih eksplozij zaradi segrevanja in taljenja sredice. Zato je v primeru, da pride do večjih koncentracij vodika, tega treba odstranjevati, da plašč ostane cel. Drugi pasivni sistem za hude nesreče pa je, da lahko v primeru nabiranja vodika in fizijskih produktov v reaktorski zgradbi kot skrajni ukrep prek posebnih jodovih filtrov notranji zrak izpuščamo.
Mobilna oprema pomeni ogromno mobilnih črpalk, dizelskih agregatov, tovornjakov, traktorjev, na elektrarni so narejeni priključki za vso to opremo. Črpalke velikih zmogljivosti omogočajo črpanje vode neposredno iz Save, imajo tudi sistem, s katerim lahko vzpostavijo mobilno oziroma rezervno hidrantno omrežje,« je pripovedoval Pfaifer ob velikem gasilskem tovornjaku, ki ima tako močne tlačne črpalke, da lahko z njim hladijo celo zunanjo površino reaktorske zgradbe. V zgradbi BB2, ki se še gradi, načrtujejo tudi skladiščenje velikih zalog vode, če bi na primer Sava kar izginila. Tam načrtujejo tudi suho skladiščenje izrabljenega goriva. Hkrati gradijo operativni podporni center za posadko, ki pride na pomoč v izrednem dogodku, objekt pa bo omogočal varno bivanje tudi v kontaminiranem okolju.
Kaj pa sevanje?
V okolici elektrarne je ogromen nasad jablan. »So jabolka zdrava?« nas je zanimalo. Inženir za radiološki nadzor Daniel Novak ni bil ravno zgovoren, njegov sodelavec Domen Malus pa je v smehu povedal, da so eno leto šteli škropljenje in ugotovili, da so jih s herbicidi škropili kar sedemkrat. Radioaktivna pa zagotovo niso, zatrjuje in dodaja, da so to dokazali z meritvami.
»Danes je elektrarna v veliko boljši kondiciji, kot je bila na začetku obratovanja, v tehnološkem in organizacijskem smislu. Danes so tveganja znatno manjša, kot so bila pred 30 leti,« je že pred časom povedal predsednik uprave Stanislav Rožman in ob seznanitvi z vsemi ukrepi za varnost in načinom dela mirno zapišemo tudi njegove besede: »Varnost je prvi pogoj za kakršno koli razmišljanje o dolgotrajnem delovanju. Zato je treba sproti skrbeti, ne pa morda kampanjsko. Vedno moramo biti na varni strani nuklearne energije.«
