Za časa ameriškega predsednika Billa Clintona je z natanko enakimi nameni prihajala k nam takratna državna sekretarka Madeleine Albright, piše v novi številki Nedeljskega dnevnika Aleksander Lucu.
Prišle so informacije iz prve roke iz nove elitne restavracije v New Yorku z imenom Queensyard, ki so jo odprli v novi četrti na Manhattnu Hudson Yards. Gre za nepremičninsko naložbo v vrednosti 25 milijard dolarjev (!). V najslavnejšem mestu na svetu pa velja pravilo, da se niti garsonjera ne proda brez vednosti črnogorske združbe, ki nadzira vse nepremičnine, mnoge tudi drugod po Ameriki, v nepremičninskem poslu pa ima velikanski delež tudi nova veleposlanica v Ljubljani. Zato skoraj velja pravilo, da gre večina ameriških poslov (tudi političnih) na Balkanu prek Podgorice, kot so šli v nekdanji Jugoslaviji prek mogočnih udbovskih združb – največjega Genexa, malo manjšega Progresa (oba v Beogradu) in slovenskega Smelta.
Pogodbo za JEK 1 (denar sta prispevali Slovenija in Hrvaška) je z Westinghousom po odobritvi CK ZKJ in generalštaba JLA podpisal generalni direktor Progresa Boško Kostić in si tako pridobil zase in za potomce generacijsko izplačljivo sanjsko provizijo. Denar res ni bil majhen, saj je leta 1991 Kostić naglo pokazal zadnjo plat Slobodanu Miloševiću in se s širšo družino odselil v Španijo na velikansko haciendo, kjer še zdaj uživajo v popolnem brezdelju.
Pred odločitvijo za gradnjo JEK 1 je moral dati soglasje generalštab JLA (niso zaman leta 1991 v Beogradu Krškemu grozili z bombami) in seveda obveščevalno-varnostni službi, vojaški Kos in civilna Udba. Je zdaj drugače? Niti ne.
Če zanemarimo vmesno dogajanje okoli JEK od leta 1991, ko si je od Kostića vzela pravice do provizij Westinghousa vladajoča LDS, do začetka novega tisočletja, ko je prišla na oblast desna politika, vedno monopolno zasidrana v Slovenski vojski. Ko se je začel dobesedno javni umik slovenske politike od Rusije in bolestno dobrikanje Ameriki in Natu, je bilo jasno, da je samo vprašanje časa, kdaj bo padla odločitev o gradnji JEK 2, zato je sledilo množično šolanje izbranih slovenskih vojakov z oficirskimi oznakami in pisanim okrasjem na prsih na uglednih vojaških šolah v ZDA.
Po znanih podatkih se je državni sekretar za varnost v kabinetu šefa vlade Marjana Šarca Damir Črnčec obilo najedel ameriškega vojaškega in obveščevalskega znanja in si za zvestobo svojim učiteljem pridobil neomajno zaupanje, tako da so ga leta 2005 kot svetovalca za Nato poslali k črnogorski ministrici za obrambo. Tako naglo je šlo, da je moral Črnčec medžimurskih korenin (kjer je znano ljubiteljstvo štirinožnih prijateljev) svojega ljubljenega psa naglo izročiti v varstvo prijatelju z rajanj SDS, nekdanjemu nogometašu Bojanu Bučarju (zdaj je član Fundacije za šport, sinu pa je odprl okrepčevalnico na ljubljanski tržnici), ki sicer skrbi za redno nogometno rekreacijo članov SDS in NSi na igrišču Škofovih zavodov v Šentvidu pri Ljubljani. Pes je ostal pri novem gospodarju, starega gospodarja pa so brez velikega govorjenja dobesedno »zmontirali« k Marjanu Šarcu, ki je sprva le debelo gledal, potem pa le izjavil, da je sekretar njegov jagodni izbor. Da je Damir Črnčec javno znano blizu himalajsko trdne naveze z Westinghousom, ni treba posebej poudarjati, saj je LDS, kar ga je še ostalo, natanko vedel, h komu je šla »licenca« Westinghousa, potem ko so jo izgubili.
Nadaljevanje v tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika.
Manj sveč za več okolja
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako okolje obremenjujejo tone sveč, ki jih Slovenci polagamo na grobove, zakaj se Slovenska obveščevalno-varnostna agencija Sova ves čas izgublja v aferah, kaj o dogajanju v Kataloniji meni nekdanji minister Ivo Vajgl, zakaj je na Mangartu filmska ekipa … – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
