V teh dneh pa se je po reševanju nesrečnega jadralca, ki je na srečo preživel, razvnela huda polemika o njegovem reševanju in o tem, da bi moralo biti reševanje plačljivo. Res je morda napravil napako (le kdo je kdaj v življenju ni), a si zato zagotovo ne zasluži smrti. Pa je cel kup mnenj o tem, kako nepotrebno je takšno reševanje in da bi moral reševanje plačati.
Zanimivo je, da se takšne polemike nikoli ne pojavijo, ko se rešuje napol bose češke planince iz našega visokogorja, ko se išče britanske turiste, ki se zgubijo v ruševju na poti k Triglavskim jezerom, ali ko se pomaga premraženim tujcem, ki so podcenili gore in temperaturne razlike.
Smo res sami sebi največji sovražnik? Ali res ne znamo biti ponosni na to, kar imamo veliko boljše kot drugi, in na to, da je pri nas človek še vedno vreden več kot denar? Vem, da je bilo reševanje povezano s stroški, a je bilo hkrati tudi velik preizkus usposobljenosti in uspešnosti reševalne službe v izjemnih, resničnih razmerah.
Za dobro usposobljenost pri reševanju je namreč potrebna vaja, veliko vaje. Tokratna vaja ni bila zaigrana. Bila je resnična akcija, ki pa se v tem primeru ni končala uspešno. Tokrat ne. Nesrečnež se je na srečo rešil sam.
Reševalna služba (ki je pri nas v pristojnosti države) z njenimi usposobljeni reševalci predstavlja izjemno dobrobit za primere najrazličnejših naravnih in drugih nesreč, pa tudi za pomoč posameznikom, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov znajdejo v težavah. Spoštovanja so vredni vsi prostovoljci, ki v njej sodelujejo in nesebično pomagajo pomoči potrebnim.
Razmišljanje o plačljivosti je nepotrebno. Ko bo organiziranost reševalne službe privatna, takrat naj se zaračunavajo stroški reševanja. Bojim se, da takrat marsikateri pomoči potreben ne bo poklical in bo zato izgubil življenje.
Zaradi denarja, zaradi stroškov reševanja. Kam gremo?
Mira Kofler, Škofja Loka
