Sam sem sicer zdravnik, specialist splošne kirurgije in urologije, s 37 leti delovne dobe. Vsa ta leta poleg rednega dela v dopoldanskem času opravljam tudi delo v dežurni službi. V prvih 20 letih delovne dobe sem imel šest do osem dežurstev na mesec, zadnjih 17 let (ko je kadrovska zasedba našega oddelka boljša) pa štiri dežurstva na mesec. Pri delu na kirurškem oddelku SB Novo mesto dežurstvo traja od 15. ure do 7. ure zjutraj naslednjega dne, kar je skupaj 16 ur oziroma dva delovna dneva. Resnici na ljubo niso vsa dežurstva enako obremenjena z operacijami in drugim delom, vendar sem ugotovil, da v takšni dežurni službi povprečno počivam le štiri ure. Zaradi potreb službe po končanem dežurstvu naslednji dan normalno oddelam še najmanj osem ur redne službe.
Tako sem izračunal, da bom predvidoma čez tri leta, ko bom star 66 let in izpolnil 40 let delovne dobe, dejansko oddelal okoli 53 let. Ker se z g. Darkom Kastelicem dobro poznava in sva rojena istega leta, vem, da on kot upokojenec že nekaj let uživa zasluženo pokojnino. Zavedam se, da je kot častnik SV imel beneficiran delovni staž, kakor tudi, da je začel delati nekaj let pred mano (zaradi razlike v izobrazbi). Kljub vsemu naštetemu je razlika v dejansko opravljenem delu očitna. Menim, da je njegova navedba o tem, da kako lahko nekdo dela kakovostno več kot osem ur, blago rečeno neumestna oziroma celo žaljiva, in sicer ne samo zame, temveč tudi za stotine slovenskih zdravnic in zdravnikov, ki predano opravljajo svoje delo in so v dežurni službi pomagali marsikateremu bolniku ter mu celo rešili življenje.
Gospod Kastelic je sicer zapisal o opravljanju koncesionarske službe v popoldanskem času, jaz pa sem na žalost navadni javni uslužbenec, ki to dela v javnem zavodu, in to delam za bistveno manjše plačilo kot tako imenovani koncesionarji. Na opisani način delam že 37 let, v tem času nisem še bil v bolniškem staležu dela nezmožnih, za nameček sem oddelal še številne ure popoldanskega ali nočnega dela, ko so me zaradi potreb službe klicali od doma v bolnišnico. Zaradi vsega navedenega se ne štejem za »supermana«, saj sem samo eden od stotine zdravnikov, ki v Sloveniji delajo na enak ali podoben način. Tako delamo, ker imamo radi svoj poklic in ker se zavedamo, da je slovensko zdravstvo kadrovsko podhranjeno, tako da čezmerno tudi koncesionarsko delo zdravnikov do neke mere uspeva zmanjšati pritisk bolnikov na zdravstvene storitve. Večkrat me prijatelji sprašujejo, kako vse to zdržim, na kar jim odgovorim, da je to tudi neka vrsta psihofizične kondicije (nespanje, večurno operiranje). Nekatere utrdi večkilometrski tek, tako da lahko brez težav pretečejo maratonsko razdaljo, nas zdravnike pa utrjuje poslanstvo, da pomagamo bolnikom.
Kar zadeva nadaljevanje prispevka g. Kastelica o korupciji, se z njim absolutno strinjam, vendar zopet menim, da gre za posamezne primere, ki pa prav zato toliko bolj izstopajo in so boleči ter mečejo slabo luč na vse moje druge kolegice in kolege, ki pošteno opravljajo svoje delo.
Zgolj še kot pojasnilo: ta moj prispevek ne pomeni razdora v civilni iniciativi SRP, ampak pojasnilo tistim, ki ne poznajo dobro razmer v slovenskem zdravstvu.
Boris Pogačar, Novo mesto
