Navedba v članku, da je ustavno sodišče (US) predlagalo vrhovnemu sodišču (VS), naj sodišču EU (SEU) postavi vprašanje glede pravnih dolžnosti države do tujskih družin, ne odraža dejstva. US tega vrhovnemu sodišču ni predlagalo, ampak mu je le (četudi skoraj naivno ali pa ustavnosodno neprimerno, najmanj pa nespretno…) predlagalo, naj ponovno pretehta, ali bi bila v takem primeru uporaba 17. člena Dublinske uredbe (DU) za državo lahko obvezna.
To potezo US sem že v članku označil za očitno neprimerno (mar bi zapisal »ustavnosodno napačno«), saj uporaba 17. člena DU, predvsem prvega odstavka, po pravu EU – tudi zame razumljivo in očitno – ne more biti »obvezna«. VS pa ni storilo tistega, kar mu je predlagalo US, ampak je – kot se zdi – to »napako« uporabilo (mar bi zapisal »izkoristilo«) za to, da je s pravnim vprašanjem glede tega naslovilo SEU (mar bi zapisal »zatožilo« naše US). Ta naslovitev SEU s tem vprašanjem pa je – tako se zdi – pred SEU naredila nespregledljiv vtis, kot da naše US ne razume prava EU. Tako je namesto tega, da bi US odločilo, da je treba na temelju slovenskega ustavnega režima tuji družini pomagati, in namesto tega, da bi potem vsaj VS odločilo (če že US ni želelo ali si celo ni upalo), da uporaba 17/1 člena DU sicer ni obvezna, vseeno pa je v danem primeru tuji družini treba pomagati, na koncu SEU povsem pričakovano sporočilo, da uporaba 17/1 člena DU za državo ni obvezna. Žal je temu dodalo, povsem brez potrebe, »najbolj trdo in nehumano interpretacijo zapletenih dublinskih pravil« in »najbolj konservativno in restriktivno interpretacijo humanitarnega prava«, če to citiram iz ocene Krivica v članku Človečnost povožena pod evropskimi paragrafi.
Ohranjam prepričanje, da je takšno preigravanje konkretnega primera in institucionalno tekmovanje med US in VS – v breme in škodo družine Korba ali katerekoli tuje družine ali posameznika – po mojih moralnih in pravnih merilih (to zapišem z velikim nelagodjem in zaskrbljenostjo) ustavnopravno in sodno sramotno. Primer razumem kot novo »rano« na ugledu in dostojanstvu našega sodstva kot celote.
Ob izvolitvi novih ustavnih sodnikov in sodnice, štirih univerzitetnih učiteljev prava in ene univerzitetne učiteljice prava, izpostavljam pričakovanje večje odločnosti in večje načelnosti US pri takih in podobnih vprašanjih v prihodnje. Po drugi strani pa ne gre spregledati razlogov za skrbi, da bi se prav ob dejstvu, da bo zdaj na US več odločevalskih oseb iz vrst univerzitetnih učiteljev prava, konflikt med US in VS še zaostril. A hkrati delim tudi mnenje tistih kolegov, ki menijo, da bi se moral odnos med obema sodiščema še zaostriti prav v smislu odločnega in načelno neomajnega ustavnosodnega presojanja večjih ekscesov VS glede zaščite ustavnosti in človekovih pravic. US bi (bo) moralo v takšnih primerih reagirati mnogo ostreje, ne pa napak pri sojenju le rutinsko razveljavljati – z bledimi formulacijami v obrazložitvah. Zato se po eni strani večji konflikt med kariernimi sodniki in »profesorji prava« zdi neizogiben, na drugi strani pa je nujen, ko gre za zaščito ustavnosti in človekovih pravic ter kadar odločanje VS odstopa od te (ustavno-normativno kategorične) funkcije sojenja. Mislim, da imava tudi glede tega z nekdanjim ustavnim sodnikom Krivicem enako mnenje.
Ob razmišljanju o možnih navedbah v morebitni novi ustavni pritožbi gospe Korba se mi je še zapisalo (ponovno brez slabe vere), da je US njeno ustavno pritožbo (iz besedila je bilo mogoče sklepati, da novo ustavno pritožbo) zavrnilo. To se mi je zapisalo tudi ob osebnem in kritičnem stališču, da sta prvi sprejem njene ustavne pritožbe in odločitev US o njej zame skoraj enaka zavrnitvi, ker je US njeni ustavni pritožbi (iz junija ali julija lani) sicer ugodilo in je zadevo vrnilo na VS, a se je potem (zaradi zgoraj omenjene neprimernosti in napačnosti odločitve US) zgodilo, kot se je zgodilo – epilog je bil prisilni odhod gospe Korba iz Slovenije. Zoper drugo odločitev VS, ki je sledila zgoraj omenjeni odločitvi SEU, pa še ene ustavne pritožbe gospod Krivic sploh ni vložil. Po zgoraj opisani zamujeni priložnosti pol leta prej in po nato prejetih obveznih navodilih SEU taka nova ustavna pritožba po njegovem mnenju niti ne bi mogla biti sprejeta v obravnavo, dodatno nevzdržno pa bi bilo s tem že dotlej 18 mesecev trajajoče »psihično mrcvarjenje« prizadete družine še podaljševati.
Za napaki se bralkam/bralcem in prizadetim opravičujem. Napaki in njun popravek pa na bistvo argumentacije v članku ne vplivajo.
IZR. PROF. DR. ANDRAŽ TERŠEK, Kamnik
