Oba projekta sta bila zame velik izziv, na neki način sem izstopil iz tega, kar počnem zadnjih dvajset let, in po čemer me ljudje poznajo. Najprej je prišlo povabilo Lojzeta Krajnčana in Big Banda RTV Slovenija, skoraj hkrati pa tudi vabilo Nine Šenk v koncertni atelje. Krajnčanu sem predlagal, da zamešamo suito iz mešanice različnih zvrsti in inštrumentov, in na ta način spremenimo zvok big benda. Uporabil sem dvanajst inštrumentov, med drugim morsko školjko, igral sem tudi na svojo glavo in eno Krajnčanovo kompozicijo odžvižgal. Skladbe naj bi prehajale iz ene v drugo z zvočnimi medigrami, kar se je potem na koncertih izkazalo za nemogoče, saj so se nekatere končale z aplavzom, ki pa ni bil moteč. Kot zvočno vezno tkivo sem uporabil različna zvočila, pojoče sklede in planetarne gonge, ali pa so člani big benda na lesenih piščalih imitirali petje slovenskih in brazilskih zaščitenih ptic. Ob takšnih mističnih trenutkih se lahko v glavah poslušalcev zgodijo nadvse zanimive stvari.
Tudi delo v Koncertnem ateljeju je bilo zanimivo; štirje skladatelji Milko Lazar, Uroš Rojko, Žiga Stanič in Bojana Šaljić Podešva so za Luko Juharta in mene napisali sodobne kompozicije, ki sva jih krstno izvedla. To je bil zame velik izziv, saj sodobne resne glasbe nisem igral že od študija klarineta na akademiji; čeprav klarineta nikoli nisem odložil: s Kataleno, z Janezom Dovčem, Zlatkom Kaučičem, Bratkom Bibičem, tudi ne v svojih predstavah, recimo Patty Diphusa – Izpovedi porno dive, ki se je igrala kar dvanajst let in ima čez sto ponovitev. Sem pa klarinet tokrat nedvomno prijel v roke na drugačen način; odprle so se nove dimenzije, naučiti sem se moral novih tehničnih prijemov in skladbe so sčasoma kar zlezle pod kožo. Čeprav skladatelji med seboj niso komunicirali, se mi zdi, da imajo skladbe neko skupno nit.
Zakaj se po vašem mnenju fokus javnosti le vsake toliko, denimo ob Prešernovih nagradah, obrne na ustvarjalce?Ena stvar je ta, da je glasba zelo abstraktna umetnost, druga pa ta, da poslušalec v resnici ne pozna načina dela nekega samostojnega kulturnega ustvarjalca. Zato je prav, da se naše delo tudi oceni in ceni. Zaradi stanja uredniških politik na radijih in televizijah nismo vsak dan prisotni, nacionalni mediji pa so poklicani za to. Več kot 50 odstotkov tega, kar se dogaja na kulturnem področju, ni na našem vsakodnevnem medijskem meniju.
Vendarle vi niste tipičen primer neslišanega?Kar zadeva radio in televizijo sem tipičen primer. Drugače pa delam na vseh možnih področjih, kjer je glasba potrebna; od radijskih iger, animiranih filmov, plesnih in gledaliških predstav, muzikalov, predstav za otroke in mladino, dokumentarnih filmov. V glasbi sem zaradi tega premikal neke meje pri sebi in upam, da tudi pri poslušalcih. Nikoli nisem vztrajal pri eni usmeritvi, eni zvrsti. Ko premikaš meje med zvrstmi glasbe, odpravljaš tudi meje v glavah.
Če počneš toliko različnih stvari, kot jih sam počnem, ne moreš ostati neopažen. Če hoče kdo gledati mojo predstavo ali poslušati koncert, recimo trio z Janezom Dovčem in Goranom Krmacem, Enci benci Katalenci, ali nedavni Izštekanih 10: Sounds of Slovenia, potem nas bo našel. Problem je drugje: ne pridemo tja, kjer bi nas vsak dan lahko slišala vsa Slovenija. Pogovarjamo se o kvotah, ko bi zares morali govoriti o kakovosti.
Se je bilo treba kdaj »prodati«?Ne, razen mojega zelo kratkega izleta na komercialno televizijo (smeh). Svobodnjaki nismo dovolj povezani, čeprav nekaj združenj na področju glasbe obstaja. Za nas veljajo stereotipi, da smo boemi, da spimo do dveh popoldne, da živimo na račun države, kar je seveda daleč od resnice.
Doma imate lepo zbirko glasbil. Koliko inštrumentov že vsebuje?Inštrumente raziskujem in nabavljam zadnjih dvajset let. V začetku sem imel samo klarinet, danes imam čez tristo inštrumentov, so pa vmes tudi igrače, različna zvočila. Manjkajo mi recimo istrska glasbila, zato iščem še živeče mojstre. Zanima me predvsem, kako bi se te inštrumente revitaliziralo in hkrati kako bi se revitaliziralo izvajalske prakse. Kot to recimo počnejo z istrsko glasbo Vruja in Marino Kranjac, pa Dario Marušič. Pri nas so veliko naredili že Mira Omerzel - Mirit, Kurja koža, Trinajsto prase, Trutamora Slovenica, ni se bati tudi za poustvarjanje dediščine ljudskega petja, problematična pa je inštrumentalna ljudska glasba in glasbila, ki jih je v drugi polovici 19. stoletja izpodrinila harmonika, in so šla v pozabo.
Posebej me zanimajo trstenke, ene najbolj edinstvenih Panovih piščali, ki so upodobljene že na vaški situli. Franc Laporšek iz okolice Haloz je bil dejansko zadnji mojster izdelovanja trstenk pri nas. Trstenke so po navadi igrali skupaj z žveglo, prečno piščaljo iz slivovega lesa. Vendar pa trstika, iz katere izdelujejo trstenke, v mokriščih v naravi izginja, kakor mi pripoveduje Darko Korošec, eden redkih mojstrov, ki še izdeluje ljudska glasbila. Ni dovolj, da inštrumente damo na znamke in jih hranimo v muzejskih vitrinah, pomembno je, da zvok živi naprej. Zavedati se moramo, kako zvok močno vpliva na naše bivanje; treba bi mu bilo nameniti več pozornosti in prostora v našem kaotičnem, zvočno onesnaženem svetu.
