»Vse do lani sem bila utrjena v življenju brez nagrad, zadnjega pol leta pa je nagrada Prešernovega sklada že tretja. Nagrade sem zelo vesela, saj je s tem povečana pozornost romanu Kronosova žetev, s katerim sem preživela intenzivnih nekaj let, poleg tega me veseli, da je knjiga odlično sprejeta,« pravi pisateljica Mojca Kumerdej, ki pa natančno loči proces nastajanja dela od predstavitev in dogodkov, ki sledijo izidu knjige. »Najbolj kompleksno in intenzivno se namreč s sabo srečam med pisanjem, ki vključuje napore in dvome pa tudi izjemno potešitev.«
V epskem zamahu napisani roman Kronosova žetev je hitro obveljal za enega najboljših slovenskih romanov desetletja in nasploh. Kumerdejeva je segla daleč nazaj, vse do 16. stoletja oziroma v obdobje (proti)reformacije, predvsem pa je segla globoko v srčiko problemov tistega časa – ki ostajajo tudi problemi današnjega časa.
Epohalen in prigaran literarni dosežek
Zato ni čudno, da jo je, preden je sedla in začela triletno pisanje romana, ob kompleksnosti teme in zapletenem duhovnem obzorju zgodnjega novega veka na Slovenskem oblivala groza, kot je priznala pred tremi meseci v intervjuju za Dnevnik. Z njo se je spopadla tako, da se je v raziskovanje 16. stoletja zakopala. Tako ne preseneča, da je široko literarno pokrajino naselila s prepričljivo scenerijo inkvizicijskih sodišč, grmad, bolezenskih epidemij, stalnih groženj vpadov, moralnih panik, pogromov in oportunizma, s katerimi pritajeno riše vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo. Ter dodelanim naborom likov: knezoškofi, klerom, plemstvom, judovskimi trgovci, meščanstvom, intelektualci in preprosto podeželsko rajo, ki pada v trans, ko na grmade vozi čarovnice. Avtorica je med študijem za roman spoznala, da je bilo v naših krajih največ čarovniških procesov izpeljanih že v novem veku in ne v srednjem, katerega sinonim so.
Razbitje formativnega mita
To pa ni edini mit, ki ga z romanom ovrže. O obdobju (proti)reformacije gojimo skorajda romantično predstavo, ki se začne s Trubarjem in reformacijo, ki je uradno potrdila slovenščino, Primož Trubar pa ji je dal knjižno obliko. Pisateljica stre trd oreh, ko zgodovinsko in človeško verodostojno osvetli obdobje, ki je bilo zelo kompleksno in še zdaleč ne tako pozitivno, kot bi lahko bilo. Tako pri nas kot v širšem evropskem prostoru, kjer so progresivne znanstvene in filozofske ideje doživljale močan odpor cerkvene in posvetne oblasti, ki se je odzvala s fizično in ekonomsko represijo.
Slovenci torej ne dobimo le knjižnega jezika, pač pa s spreobrnitvijo izpustimo priložnost, da bi slovenščina bistveno prej vstopila v izobraževalne sisteme in državne institucije ter tako postala jezik gospostva in ne le preprostega ljudstva. »Najmanj, kar bi to pospešilo, je razmah slovenske literature in verjetno tudi znanosti,« meni avtorica.
Osvetliti zasenčeno in nevidno
To ni bilo prvič, da je pisateljico zanimalo spreobračanje temeljnih točk nacionalne identitete. Mojca Kumerdej je to počela že s prvencem, romanom Krst nad Triglavom iz leta 2001. Nič manj ni bila suverena v obeh zbirkah kratkih zgodb, v Fragmi (2003) in Temni snovi (2011), s katerima je analizirala nekoliko bolj temačne globine človeške narave: med drugim hladno, površinsko ljubezen, umor v čustvenem afektu in načrtno pobijanje. Vse tri knjige so ob izidih predstavljale knjižne vrhunce svojega časa.
Pisateljica loči med kulturo in umetnostjo: »Medtem ko je kultura široko polje preverjenih vsebin ter predvidljivih pristopov, mora umetnost zarezati v pogled kot britev v Bunuelovem filmu Andaluzijski pes. V svoji literaturi želim prikazati večdimenzionalno sliko intimnega in širšega univerzuma ter osvetliti njene zasenčene in nevidne dele, sebe in bralce pa skozi estetski užitek napeljati k razpiranju novih vsebin ter drugačnih odgovorov in vprašanj.«
Delo duha ne sodi na trg
Kaj počne od izida nagrajenega romana, ali že nastaja nov? »O svojem trenutnem literarnem pisanju raje molčim, kot govorim, kajti z govorjenjem se pisanje prši in lahko celo razvodeni.« Njeno delovno rutino pa vendarle, kot skoraj vsakega sodobnega pisatelja, prekinjajo sprotna opravila, ki omogočajo preživetje. V njenem primeru publicistika in vodenje pogovorov o umetnosti znanosti v zavodu Kersnikova.
Kot dolgoletna publicistka in novinarka ter poznavalka razmer v kulturi zagovarja temeljite strukturne razmisleke in spremembe. »Sredstva ministrstva za kulturo se iz leta v leto zmanjšujejo, hkrati pa se za samozaposlene ustvarjalce, med katere sodim tudi sama, pogoji zaostrujejo. Večina se kljub domačim in mednarodnim priznanjem stežka prebija in svoje projekte ustvarja z vse večjimi napori.« Zato upa, da tudi slovenska družba naredi napredek bolj razvitih evropskih dežel, kjer ustvarjalnost že razumejo kot delo duha, ki ne more biti povsem prepuščeno trgu.
