Nastalo je veliko skladb, po mojem mnenju in odzivih sodeč pa so tri posebej nagovorile poslušalce. Quadrum je velika, 30-minutna skladba za štiri tolkalce in orkester, ki jo je izvedel Orkester Slovenske filharmonije. V različnih pojavnostih me je zanimala štirikotnost, uokvirjanje; recimo, kakšna zvočna slika se vzpostavi ob različnih postavitvah glasbenikov v prostor, kako funkcionirajo komorne skupine, postavljene pred orkester. In takih razmišljanj je v skladbi ogromno. Tudi naš okus deluje po principih uokvirjanja; če nam je kaj všeč, to lahko opredelimo le, če spada v nam znane okvirje, sicer pa ne znamo soditi oziroma to označimo kot nam tuje. In to je dejansko tudi problem sodobne glasbe. Pri poslušanju poslušalci ne vedo, na kaj bi se oprli. Z igro kadenc pa sem jim hotela dati oprijemljive točke, ob katerih lahko začutijo naravni, njim »pravilni« tok skladbe.
V sodelovanju s Komornim godalnim orkestrom SF pa sta nastali skladbi Capriccio za violončelo in godalni orkester ter FLUX, imenovan tudi Ljubljanski koncert št. 1 za trobento, rog, harmoniko in godalni orkester. Capriccio je zelo zahtevno delo za violončelista solista, izvedel ga je Igor Mitrović; zamislila sem si mali koncert za čelo, napisala pa sem ga kot hommage skladatelju Pendereckemu ter njegovi skladbi Capriccio za violino in orkester, ki sem jo v študentskih letih oboževala. FLUX je plod sodelovanja s tremi člani ansambla Klangforum Wien, ki so ga izvedli v ciklu Sozvočje svetov. Gre za daljšo, 20-minutno skladbo, ki sem jo na temo Brandenburških koncertov napisala po vzoru Bacha. Tako kot v Quadrumu me je tudi v tej skladbi zanimala funkcija prostora, nekoliko sem razbila klasično pozicijo solistov in godalnega orkestra.
Drži, da v zadnjih dveh letih skladate drugače kot prej? Je razlog v materinski izkušnji?Po rojstvu otroka se mi je zgodilo zelo praktično dejstvo – o glasbi dosti več razmišljam, ko pa imam čas, da sedem h komponiranju, že pišem rešitve. Če sem prej iskala ideje tako, da sem jih skicirala, zapisovala, brisala, zdaj delo poteka dosti bolj zgoščeno, premišljeno in učinkovito. Na ta način se morda tudi govorica malce spremeni; nimaš več časa na pretek, celega dneva, da nekaj napišeš, ampak le tistih nekaj dragocenih ur na dan. Dejansko to hkrati olajša delo. Z manj sredstvi naredim več dobrega. Zdaj obdelujem eno idejo naenkrat in rešujem problem za problemom, s tem imam tudi več nadzora nad celotnim materialom.
Kot študent misliš, da mora imeti skladba vso abecedo, ki jo poznaš. Vzameš tisti velik bel list partiture in misliš, da moraš zapolniti vsa notna črtovja, da bo skladba tehtna. Da mora celoten orkester ves čas igrati. Šele pozneje se s samozavestjo in izkušnjami otreseš tega strahu in znaš reči ne. Prelomna je bila tudi prej omenjena skladba Quadrum, kjer sem si upala vnesti dolge dele komorne glasbe v orkestrsko formo – da minuto in pol igrata samo vojaški boben in flavta. Preostalih osemdeset ljudi v orkestru pa čaka.
Si samozavest gradite v komunikaciji s poslušalci, izvajalci, skladatelji?Ogromno impulzov, ki mi pomagajo usmerjati pogled, dobim od glasbenikov. Na eni strani govorimo o povsem izvajalskem, tehničnem vidiku, po drugi strani pa jo znajo izvajalci, ki se malo bolj poglobijo v skladbo, oceniti tudi s širšega glasbenega vidika. Čutijo, ali funkcionira, ali ima formo, ali ima kje šibko točko. Včasih kaj tudi korigiram, nihče ni popoln. V partituro vnašam pravzaprav tudi ideje, ki jih ne nadziram, in ideje, za katere še ne vem, ali bodo delovale. Ob tem se učim; ne bi napredovala, če bi delala kopije tega, kar že deluje. Nujno moram v vsako skladbo vnesti nekaj, česar prej še nisem počela. In potem me zanimajo odzivi glasbenikov. Želim, da tudi oni napredujejo.
V Društvu slovenskih skladateljev zadnji dve leti umetniško vodite Koncertni atelje DSS. Kaj svežega ste vnesli?Koncertni atelje DSS sem hotela obuditi v duhu, po katerem je nekoč že slovel – po izvedbah tehtnih skladb. Ta koncept se je vmes porazgubil, atelje je bil zgolj ena od možnosti za skladatelje, da so pisali nove skladbe, ki so bile potem izvedene. Ker imajo v ta namen že Noč slovenskih skladateljev, kjer se lahko prijavi vsak član, napiše skladbo in dobi izvedbo, zdaj atelje v tem smislu ni več demokratičen: sama izberem skladatelja, ki piše skladbo za določeno zasedbo. Na sporedu se vedno znajde tudi tuja skladba in kakšna starejša slovenska, ki je redko izvajana ali je bila pozabljena v kakšnem arhivu. V osebnem arhivu harfistke Rudi Ravnik Kosi sem dobila skladbo Primoža Ramovša, ki jo je napisal zanjo in oboista Boža Rogeljo in sta jo igrala samo enkrat, leta 1983. Lani smo jo uvrstili na spored, letos pa je izšla pri Edicijah društva in je zdaj širše dostopna.
V Koncertni atelje ste povabili tudi Boštjana Gombača, ravno tako letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada, ki si je nagrado prislužil tudi s tem koncertom.Postavila sem ga ob bok harmonikarju Luki Juhartu, s tem pa malce »brcnila« skladatelje, ki sicer komponirajo za profesionalne izvajalce sodobne glasbe, recimo Uroš Rojko, Milko Lazar, da so razmišljali nekoliko drugače. Zagotovo so drugače skladali za Gombača, kot bi za koga drugega. Koncert je bil veliko tveganje, a je zelo uspel. Zelo sem vesela tudi njegove nagrade.
