Čeprav ste klasični glasbenik, se zadnja leta bolj sprehajate po glasbah sveta. Ste čutili dolžnost, da se največjemu, Bachu, vseeno poklonite?
S klasično glasbo nisem nikoli hotel povsem pretrgati stika, še vedno me vabi in Bach je moja ljubezen. Vem, da Bach ves čas spremlja tudi Blaža Puciharja, zato nisem mogel najti boljšega človeka, kateremu bi v umetniško vodenje zaupal ta projekt. Je klasični koncertni pianist, tudi korepetitor na Akademiji za glasbo, in že kot sošolca na srednji glasbeni šoli sva se dobro ujela, Bach pa naju je spet združil. Krunoslav Levačić in Žiga Golob sta na tem koncu sveta najboljša ritem sekcija za katero koli zvrst glasbe, imata vrsto mednarodnih izkušenj. In skupaj odlično funkcioniramo. Bach pravzaprav ni napisal ničesar za klarinet, v srednji glasbeni šoli smo morali zato, da smo se spoznali z baročno literaturo, preigrati vseh šest suit za čelo. To mi je bil dodaten impulz, vzgib, da se ga lotim, predvsem pa so me zanimale priredbe za klavir, kontrabas, bobne in klarinet, se pravi za jazzovski kvartet, in torej ne v klasični maniri. Vse skladbe so Bachove, zloglasna Intervencija pa Menuet…, priredbe pa so Blaževo delo. Na plošči je tudi Blaževa avtorska kompozicija z naslovom Bach Ballade ter Improvizacija za klavir solo, ki smo si jo sposodili na koncertu klasičnega pianista Joaquína Rodriga in jazz pianista Chicka Coree. Nismo spremenili skoraj nobene Bachove note, želeli smo le drugače umestiti njegovo ritmiko in melodiko, jo osvežiti. To je že 40 let pred nami počel Jacques Lussier s svojim triom, zato ne počnemo ničesar izvirnega, želimo le predstaviti Bacha ne samo vsem »bacholjubcem«, ampak tudi mladim poslušalcem. Na tak način bodo morda laže sprejeli bolj zahtevno glasbo. 

Prve koncerte tega projekta je pred meseci že gostila Slovenska filharmonija. Torej ste se najprej koncertno uigrali, šele nato odšli v studio?
Pravzaprav je bilo tako, da smo po nekaj vajah že snemali. Nismo pustili času, da bi se uigrali, tehnično ni šlo drugače, se pa po dosedanjih nekaj koncertih že čuti, da smo se razživeli, da smo ujeli pravi tempo. To je edino, kar morda manjka na plošči.

Koliko improvizacije ste spustili med natančno aritmijo Bachovega skladanja?
Zelo smo se držali not, improvizacije ni kaj dosti. Četudi je ritem drugačen, so dela avtentična skorajda v celoti, kajti Bach je bil dejansko največji improvizator vseh časov. Vemo, da je mojster največje baročne oblike skladbe – fuge, in bil je sposoben štiriglasno improvizirati fugo, kar je še danes nepojmljivo, fascinantno. In v tej maniri je njegova melodika in ritmika najbolj podobna današnjemu jazzu. Nismo ga torej toliko predrugačili, postavili pa smo ga v nek drug prostor in čas. Več improvizacije sta si denimo dopustila jazzista Uri Caine in Jacques Lussier, mi pa smo želeli samo malo osvežiti Bacha.
Projekt smo si najprej zamislili s skandinavskimi virtuozi klasične in folk muzike Midnight sun trio, s katerimi sem se pred leti spoznal na festivalu Lent. V triu igrajo Susanne Lundeng, ena najbolj prodajanih norveških glasbenic folka, sloviti dirigent, skladatelj in violinist Arvid Engegård, ki je že dostikrat gostoval tudi v Ljubljani, ter Knut Eric Sundquist, eden največjih virtuozov klasičnega kontrabasa. Druži nas Bach in če bodo našli dovolj časa, saj so precej zasedeni, bi se iz tega lahko razvili novi aranžmaji in kakšna koncertna turneja.

Kaj vse vas zanima kot glasbenika?
Zdi se mi, da se je v glasbi zelo težko odločati, kaj boš delal, še posebno če si svoboden umetnik, kot sem jaz. Si v zadregi: ali boš pisal glasbo za gledališče, ali boš koncertiral, glasbeno opremljal dokumentarce, filme, reklame… Kot svobodnjak počnem vse to, hkrati pa imam tudi možnost izbire, torej da kdaj rečem tudi ne, pa tudi veselje, da lahko delam z ljudmi, s katerimi se dobro počutim. To je zelo pomembno v vsakem poklicu, menim, da veliko ljudi nima te sreče, da bi hodili v službo, ki jo imajo zares radi.
Ker živim v Sloveniji, kjer bi z enim projektom zelo težko preživel – sploh ne od prodaje CD-plošč, od koncertov morda še nekako, čeprav v enem mesecu obredeš vse koncertne place pri nas – se zanimam in počnem marsikaj. Kot glasbenika me vznemirja glasba v celoti, od klasične glasbe do slovenske narodno-zabavne glasbe. Zvok me inspirira, prav tako kakšen nov inštrument, ne samo klarinet – od pojoče žage, teremina, žepne trobente do različnih piščali. Zadnja leta delam več v teatru in pišem avtorsko glasbo, zato potrebujem različne zvoke. Ne izdelujem še inštrumentov, čeprav me tudi to zelo zanima.

Marsikdo se izogiba pisanju scenske glasbe. Vi nimate teh predsodkov?
Po mojem je to problem že na akademiji, kjer mlade skladatelje pripravljajo za nadaljnjo pot. Puritanska drža ni nujno potrebna, sploh ne za izvajanje te glasbe, kot tudi ne za tovrstno ustvarjalnost. Vsak nov prostor, teater, koncertni oder ali film, dojemam kot nov izziv, ki zahteva nov pristop in pusti novo izkušnjo. Po vsakem projektu veš več in imaš tudi več energije za naprej. Prav tako vidiš, česa sploh si sposoben, kaj delaš dobro in kaj ne. Sam ne vem, kaj bom počel čez deset let, ampak vse to, kar sem že naredil in še bom, me bo zagotovo nekam usmerilo, mi bo nekoč prišlo prav. Začetna leta, ko te ljudje šele spoznavajo ali v kakšnem kotu še vadiš s prijatelji, so vedno težka; toda tako smo začenjali tudi s Terrafolk v Irish pubu. V desetih letih se je ta mreža že tako razpredla, da me angažirajo različni ljudje, zdaj moram že paziti, da projektov ni preveč.

Je še kakšno področje, ki bi si ga želeli še bolj odstreti?
Hja, morda elektronska glasba… Že z Danijelom Černetom oziroma Terra Mystico sva se leta 1999 v Novi Zelandiji spuščala v nekakšne elektronske improvizacije in sva celo posnela 43-minutno skladbo, skupaj z Richardom Stockwellom pri njegovi takratni založbi Cranium Music. Povsem na novo me vabijo tudi različni inštrumenti, novi zvoki, petje… Vrsto let že razmišljam o bendu, v katerem bi pel. Pojem že zdaj v glasbeno-gledališki predstavi Patty Diphusa, falzetno sicer, pojem tudi v predstavi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni?, tudi v Atrakciji Polifemo pa na kakšnih »špilih«. Zanima me recimo bend, podoben Avstralcem The Cat Empire, ki so moji prijatelji in s katerimi sem v New Yorku že stal skupaj na odru. Delali bi avtorsko glasbo z veliko energije, glasbo, ki ljudem manjka, da se sprostijo. To lahko storijo seveda tudi ob Bachu, v gledališču, kjer koli. Hočem le, da bi bila glasba kakovostna, a odigrana res v sproščenem ozračju.

CD-ploščo je izdalo društvo Familija. Za kakšno družino gre?
Društvo Familija je bilo ustanovljeno leta 2003 z namenom, da se pomaga umetnikom in vsem projektom, za katere ni prostora v institucijah, tako v teatru kot v koncertnih dvoranah, skratka da se delajo koprodukcije. Ni nam treba iskati producentov, ampak gremo skozi celoten proces sami; sami se prijavljamo na razpise, veliko projektov je vsaj v začetni fazi neplačanih, kar se zdi marsikomu povsem nepojmljivo. Toda ker smo prijatelji in ker vstopimo v nek projekt za vedno, položimo na mizo vse karte; vsi vemo, v kakšni situaciji smo in če se vsi strinjamo, izpeljemo projekt. Dostikrat gremo sami sebi v materialno škodo, kajti treba je kupiti kostume, sceno, rekvizite, inštrumente, vedno za nove projekte, in nikoli dejansko ne dobimo toliko sredstev, kolikor je vredna predstava.

Plošča za zdaj prek interneta
CD-ploščo Bachology Quartet: Do You Like Bach? je mogoče kupiti prek internetne strani www.puciharmusic.net. Prodajajo jo tudi po koncertih, kmalu jo bodo poslali v distribucijo in s tem tudi v trgovine.


Pot do danes


Eden najbolj zaposlenih glasbenikov klarinetist Boštjan Gombač je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Jožetu Kotarju ter na Pedagoški fakulteti. Tri leta je igral v orkestru Slovenske vojske, obesil možnost redne službe na klin in se povsem posvetil igranju pri Terrafolk in pozneje še Kataleni. Sodeluje tudi v zasedbah Brina & strings, Bast, Fake Orchestra, Los Hermanos Muy Simpaticos, nastopil je celo s slovitimi Irci The Dubliners. Igra na številne inštrumente, piše scensko glasbo za gledališke predstave (Fužinski bluz in Anywhere Out of This World v SNG Drama, Gospod Chance v PG Kranj, Dvojčici v SLG Celje, Drugačen v Mini teatru…), v nekaterih sodeluje kot soavtor in igralec (O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni in Patty Diphusa, izpovedi pornodive v produkciji društva Familija in MGL; Atrakcija Polifemo v produkciji s Familijo in Cankarjevim domom…). Glasbeno opremlja celovečerne filme, dokumentarne in animirane filme, reklame.