Aleš Berger se je zapisal med prevečkrat spregledane mojstre prevajalske besede, ki so le redko med dobitniki Prešernovih nagrad – v samostojni Sloveniji je veliko nagrado za življenjsko delo za prevajanje dobil le Janez Gradišnik. S tem je prevajanje dobilo isti umetniški status, kot ga ima literarno ustvarjanje, prevajalcem so namreč vse prepogosto odrekali umetniško plat in njihovo vlogo omejili zgolj na poznavalce jezika.
V utemeljitvi nagrade je tako z razlogom pisalo, da je Berger prevajalsko umetnost, ki se včasih še vedno otepa bremena anonimnosti, povzdignil na raven javne ustvarjalne geste, posebej z nekaterimi najzahtevnejšimi prevodi, ki jih zmore le avtentičen jezikovni umetnik.
S prevodom Queneaujeve Cice v metroju je že leta 1978 premikal mejnike knjižne slovenščine in se poigraval s pogovorno, najstniško govorico, Vaje v slogu pa že od leta 1981 veljajo za enega največjih prevajalskih dosežkov v slovenskem jeziku; avtor je v njih na devetindevetdeset različnih načinov opisal nepomembno prigodo s pariškega avtobusa, Berger pa je mojstrsko iznašel slovenske različice. Pod Bergerjevo stražo smo dobili Maldororjeve speve Lautréamonta in Sončevo trobento Apollinaira. Lotil se je Beckettove drame Čakajoč Godota, za oder pa prevedel še vrsto Francozov, od klasikov do sodobnih dramatikov, med njimi Molièra in Ionesca. Berger je bil navsezadnje tudi tisti, ki se je podpisal pod prevod Prévertove Barbare in Lorcovega Ciganskega romansera ter nas borgesovsko pošiljal v neskončno knjižnico svetov.
Pozorni zapeljivec
»V prevajanju tujih stavkov in besed je, kaže, tudi nekakšen skrivni mik, ki mu, ko te enkrat učara, ne ubežiš zlahka,« je že pred časom zatrdil prevajalec, ki so ga venomer mikali le prevodi, s katerimi je bilo trdih orehov v izobilju. Menda ga je že konec študija primerjalne književnosti in francoščine opredelilo naključje, ki pa to ni bilo. V diplomski nalogi se je namreč ukvarjal s francoskim nadrealizmom, ki spada med bolj prevratne literarne smeri, vsaj kar se tiče forme in jezika. In že od prvega prevoda leta 1974 – antologije nadrealističnih besedil Noč bliskov – je verjel, da lahkega dela pri prevajanju ni.
Vedno si je prizadeval pokazati, da je lahko slovenščina ravno tako resna, vzvišena, duhovita ali celo arogantna in pritlehna kot drugi jeziki. In nikoli ni bil zagovornik prevelike prevajalske svobode, ki bi rezultirala v nepotrebnem prirejanju ali adaptaciji primarnega besedila. Prevajalčeve odločitve morajo biti utemeljene z nečim v besedilu, denimo ritmično ali pa zvočno podobo, je prepričan Berger, ki je prevajalce vedno videl kot »pozorne zapeljivce« bralcev, kot tiste, ki so v množici mogočih različic prevoda – kot hazarderji – vedno na lovu za najboljšo.
To ponazarja tudi njegova skoraj anekdotična pripoved o družinskih sprehodih, na katerih sta se mu sinova, ko sta bila še majhna, smejala: ne da bi se zavedal, je namreč na prste prešteval stopice verznih prevodov, ki jih je imel v delu. »Prevajanje proze te manj zasleduje, sklenjena forma pa te ne izpusti,« je trdil prevajalec s privilegijem, da si je večji del svojih prevajalskih nalog izbral in naložil sam, saj prevajanje ni bilo njegov edini kruh.
Pokončna uredniška drža
Aleš Berger velja v literarnih krogih še vedno tudi za enega najboljših urednikov leposlovnih del. Desetletja je uspešno brodil med mnogoterimi odzivi kritikov knjig, ki so izšle med njegovim urednikovanjem, in komercialnimi pritiski lastnikov založb.
Vlogo knjižnega urednika, četudi je bil nekaj časa tudi radijski novinar, je vedno videl kot izjemno kreativno: »Delo s knjigami, urejanje zbirk in urejanje programov je bila moja življenjska uresničitev, prevajanje pa bolj vzporedna dejavnost – popoldanska, nočna, ki me je sicer gnala in izzivala, ampak konstanta mojega življenja je bilo uredniško delo,« je povedal leta 2008, ko je prejel še Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo v založništvu.
To je dobil nadvse zasluženo, saj je bil na Mladinski knjigi trideset let urednik legendarne zbirke Kondor, ki je bila ustanovljena kot dijaško obvezno branje in je nato pod njegovo roko to oznako močno prerasla. Vmes je uredniško bdel še nad zbirkami, kot sta bili znamenita bela Lirika in dvojezični Mojstri lirike, pa denimo Veliki večni romani in Zenit. Med drugim je zasnoval in uredil tudi odmevne reprezentativne knjižne izdaje ob jubilejih Srečka Kosovela, Simona Gregorčiča in Primoža Trubarja.
Zagaten zarečeni kruh
Leposlovni prvenec je, četudi ga je profesionalno življenje desetletja vodilo skozi labirinte knjig, izdal razmeroma pozno; pri 58 letih je izšla njegova zbirka kratke proze Zagatne zgodbe (2004), ki je snov igrivo srkala iz ljubezenskih in drugih bolj ali manj izpolnjujočih življenjskih avantur naveličanega srednjeletneža. A Bergerjeva jezikovna in kompozicijska spretnost ter ležerna samoironija sta kritike že tedaj napeljali na misel, da bodo o tem prevajalcu odtlej morali govoriti tudi kot o relevantnem avtorju, piscu proze.
Dolgo je sicer trdil, da ga zgodbarstvo ne mika, češ da je tega, kar sicer počne v povezavi s knjigo, za eno življenje zadosti. »Zadosti pa je tudi drugih, ki se ukvarjajo s pisanjem in to počnejo bolje kot jaz. Karte so najbrž že razdeljene,« je trdil pred skoraj dvema desetletjema in omahljiva previdnost je bila na mestu.
Ob z Rožančevo nagrado ovenčani zbirki esejev Krokiji in beležke (1998), za katero so profesionalni bralci trdili, da »kaže naravno stanje izrazito pisateljske govorice«, je med drugim spisal še gledališki prvenec Zmenki (2006) in zbirko spominsko-esejističnih zapisov Omara v kleti (2011). Otroške rime je pred leti zvezal v slikanico Nono z Bleda (2010), otrokom pa je namenil še knjižico z ilustracijami Marjana Mančka Vnučki ropotuljčki (2012) in igrico v verzih Noji nad Triglavom (2011).
Avtor, ki je leta pisal dnevniške zapiske, pa jih nato zažgal – menda zato, da z njimi nikoli kasneje ne bi obremenjevali njegovih potomcev – je naposled lani objavil avtobiografske Povzetke. Svojevrstne esejistično-prozne spominske skice vabijo v raznoterost Bergerjevih vsakdanjih prigod in nas k horizontu avtorja pripuščajo s toplino. Njegovi aforistični dovtipi, enkrat polni sočutja, drugič sarkazma, so zgovorno vabilo tudi k njegovi zbirki esejev z naslovom Arles, večkrat, ki je te dni izšla pri Cankarjevi založbi. Zagotovo so predvsem še ena manifestacija Bergerjevega imperativa – njegove odgovornosti, ki jo od nekdaj čuti do besede: »Ta me vznemirja in sem ji zavezan. Beseda dozori, da jo napišeš; včasih tudi z neko veščino, v določeni stilni legi, z ravno prav patosa in samoironije.« In ni slutiti, da bi bilo jezikovnega vznemirjenja v prihodnosti kaj manj.
