Dobra petina polno zaposlenih v zdravstvu dobiva še manjše plače kot Vesna, pa tudi njena ne dosega minimalne. To se bo zgodilo šele po nekaj napredovanjih, dotlej pa ji bo država vrsto let dodajala razliko. Ves ta čas bo na istem, saj bo vzporedno z napredovanjem izgubljala doplačilo. Njen socialni položaj bo vsaj deset let nespremenjen, do konca delovne dobe pa se bo za kakih sto evrov izboljšal. Na centru za socialno delo so ji povedali, da ji kak drug socialni dodatek ne pripada, saj s plačilom za nočno delo za nekaj evrov presega dohodkovni kriterij. Obzirno so ji predlagali, naj se zateče po pomoč k humanitarnim organizacijam. To je tudi storila, saj ve, da za hrano ne sme potrošiti več kot pet evrov na dan: deset evrov vreden prehranski paket Rdečega križa ji prihrani izdatke za hrano za dva do tri dni.
Država je trda mati; vselej izjavi, da lahko deli samo toliko, kolikor ima. Razpolaga na primer s pičlimi trinajstimi stanovanji za deložirane družine, vendar kljub temu, da bodo rubežniki letos pognali na cesto blizu tisoč družin, ta stanovanja ostajajo prazna; socialni centri so našli samo dve družini, ki ustrezata strogim kriterijem za dodelitev takega stanovanja.
Tudi zdravnikom, ki te dni stavkajo, je predsednik vlade zabrusil, da država lahko deli le toliko, kolikor ima. Zdravniki zahtevajo, da se jim dohodki v povprečju povečajo vsaj za dve Vesnini plači. Vesna je prepričana, da bodo zdravniki dobili večino tega, kar zahtevajo. Do njih goji mešane občutke: samo nekateri jo poznajo po imenu; še nekaj manj jih je z njo prijaznih; en sam jo je doslej v treh letih vprašal, kako se da preživeti z njeno plačo. Vesna misli, da bi bilo pravično, če bi se tudi njej povečala plača za polovico, in ne za nekaj evrov, kar se njeni poklicni skupini dogaja že desetletja.
Predsednik zdravniškega sindikata Fides Konrad Kuštrin na pogajanjih z vlado pobesni, če kdo pripomni, da gre zdravnikom samo za denar. Po njegovih besedah jim gre za boljši zdravstveni sistem in za dobro bolnikov. Že hip zatem spet govori samo o denarju. Izključno samo o denarju govori tudi Fidesovih osem stavkovnih zahtev. Tudi prva zahteva, ki je na prvi pogled drugačna, ker govori o ugodnejših normativih in standardih, ne pomeni nič drugega: ker te zahteve ni mogoče izpolniti, saj bi bilo treba takoj zaposliti vsaj tisoč zdravnikov, bo služila kot argument, da so zdravniki preobremenjeni in jih je treba dodatno plačati. To še ni vse: Fides med pogajanji dodaja nove in nove zahteve. Delirij nezmernosti je zahteva po nadomestilu izpadlega dohodka, ker zdravnik zaradi preutrujenosti popoldne ne more delati pri drugem delodajalcu. Fides je tako prepričan v svojo moč in popustljivost države, da je povsem prenehal krotiti apetite. V sozvočju s to aroganco je zahteva, da mora ministrstvo za zdravje poskrbeti za sistem, ki bo onemogočal (!) opredeljevanje prebivalcev in omogočal zdravniku odklonitev dodatnih pacientov, potem ko se je zanj že opredelilo tisoč dvesto ljudi. Država naj torej prepreči, da bi vsak tretji državljan sploh lahko obiskal javnega zdravnika, in drži vrečo zasebnemu zdravstvu.
Fides v stavkovnih zahtevah ni zahteval povečanja števila zdravnikov, saj bi dodatni zaposleni zmanjšali količino denarja za plače današnjih zdravnikov. Ne pade mu tudi na misel, da bi zaradi svoje pogajalske moči podprl tudi svoje sodelavce vse do najnižje plačanih delovnih mest ali druge javne uslužbence. Še več: ne priznava jih za sebi enake in zaznava jih kot oviro za svoje cilje, zato že vrsto let predlaga izstop zdravnikov iz javnega sektorja. Če bi ga vprašali, bi se Kuštrin topil od sočutja s slabo plačanimi sodelavci, kot je Vesna, hkrati pa brez zardevanja zahteva, da bi v enem mesecu zaslužil toliko kot Vesna v enem letu. Fides kliče po večji neenakosti med poklicnimi skupinami v javnem sektorju; to neenakost ima celo za predpogoj za boljše delovanje javnega zdravstvenega sistema. Vendar v zameno ne ponuja ničesar, niti skrajšanja čakanja na prvi pregled pri specialistih. Izpolnitev njegovih zahtev bo čakalne dobe še podaljšala.
Poleg norih stavkovnih zahtev je noro tudi Fidesovo utemeljevanje, zakaj je upravičen do stavke: zato, ker je vse to zahteval že pred dvema letoma, pa mu niso ustregli. Kakor otrok, ki se sklicuje, da je že pred dvema letoma zahteval, da mu sklatijo luno z neba. Te zahteve so z obraza zdravniškega sindikata postrgale še zadnje drobce pretvarjanja, da mu gre za dobro bolnikov. Stavka je neupravičena, saj za ceno ogrožanja bolnikov zahteva nekaj, česar ni mogoče izpolniti. Fides je izstopil iz družbe in se ji povzpenja na hrbet. Tudi če mu večino zahtev izpolnijo, stavke ne bo končal, temveč jo bo samo zamrznil do naslednje stavke: luna bo namreč še vedno na nebu.
