Moj dragi doktor Jurij,
pišem Vam, da Vam v imenu številnih medicinskih sester in bratov izrečem vso našo podporo vašemu neutrudnemu boju za pravično stvar. Tudi mene namreč žalosti, da vas velik del javnosti napada, češ da vam gre le za višje plače in še več denarja in da naj država raje prej poskrbi za tiste, ki smo v najnižjih plačnih razredih. Ampak, spoštovani doktor, mi ne potrebujemo veliko. Pravzaprav imamo čisto dovolj. S 648 evri, kolikor mi najin delodajalec vsak mesec nakaže na tekoči račun, se da prav lepo živeti. Resda skromno, a skromnost je lepa čednost. Ker vsako juto tako in tako vstanem že ob pol štirih, mi ni odveč že pred peto najti brezplačnega parkirnega prostora v bližini bolnišnice. Pa takoj nekaj prihranim. Malico vzamem s seboj, letos je bila letina fižola in krompirja na vrtu res odlična, tako da s tem tudi ni težav. Zelo sem vesela, da bolnišnica skrbi za mojo službeno uniformo in sama lahko vsak dan pridem v isti trenirki. Tako in tako se mi ne da drenjati v tistih trgovinah z oblekami. Nisem tak tip, saj me poznate. Počitnic ne potrebujemo, saj imamo veliko dela na vrtu okoli hiške mojih staršev in smo tam na deželi zelo srečni. Mimogrede, prav lepo Vas pozdravljajo tudi moj mož in vsi trije otroci. Ta večja pravi, da bo zdravnica. Evo, tudi zato si želim, da bi se razmere za zdravnike kar čim prej uredile.
Meni se zdi pa prav, da se borite za to, da boste delali le toliko, kot delati zmorete. In da boste za to tudi pošteno plačani. Že res, da je Vaša nadura vredna toliko kot moja mesečna plača, a jaz sem lahko po službi doma pri možu in otrocih in na vrtu, Vi pa morate delati cel dan! Kot sem Vam že enkrat obljubila, nikomur ne bom povedala, da se po napornem delu v naši ordinaciji zapeljete še do svojega kolega, ki ima zasebno ambulanto, in še tam delate. Če zmorete, zakaj pa ne. Jaz Vas občudujem. Kar pa se plače tiče, si nikar ne zatiskajmo oči. Jaz točno vem, da Vi s temi štirimi tisočaki rednega dela, še tremi z nadurami in tistim drobižem, ki Vam ga da kapitalist, komaj povežete konec s koncem. Moj clio pokuri tam okoli 6 litrov na sto kilometrov, tisti Vaš velik avto pa zagotovo več kot 20. Pa saj ga potrebujete. Varnost na prvem mestu, vedno tako pametno rečete. Joj, in zadnjič sem brala v časopisu, da so se strahotno zvišale cene privezov v marinah. Oni dan smo si za regres privoščili izlet na obalo in priznam – sprehodili smo se mimo Vaše barke. Sem jo spoznala po opisu... Res je lepa, ampak meni je bilo slabo že, ko sem gledala, kako se gunca privezana. Me ne pripraviš za noben denar, da stopim gor. Še dobro, da je nimamo. Pa Vaša gospa doktor. Tako je bila zadnjič šik, ko je prišla k Vam na obisk. Zadnjič sem šla v mesto in sem v trgovini videla prav tako obleko, kot je njena. Takoj sem rekla možu – vidiš, še dobro da gospod doktor dela nadure, sicer bi si tole težko privoščil. In tudi Vaša, no, prijateljica, ki je bila zadnjič tako dolgo na obisku pri Vas v ordinaciji. Tako lepa je bila njena torbica. Take še nisem videla. Gotovo je iz uvoza. In take reči stanejo. Dobro vem.
Zato še enkrat, gospod doktor. Držite se in vso srečo v vašem sindikalnem boju.
No, tako. Zdaj veste. In da ne slišim in ne berem več, kako so medicinske sestre slabo plačane in kako doktorji postrani popoldne služijo velike denarje. Zaslužijo in tudi porabijo.
