Tokrat je Fides očitno presodil, da mora vsaj začasno opustiti svoj cilj, naj bo povprečna zdravniška plača trikrat večja od povprečne plače v javnem sistemu: ta zahteva je pomenila, da bi bila že plača zdravnika začetnika večja od plače univerzitetnega profesorja, plača najbolje plačanih zdravnikov pa vsaj trikrat večja od plače predsednika države. V današnjem času, ko celo polno zaposleni državljani iz plačne skupine J hodijo na Rdeči križ po prehranske pakete, zahteva po nekaj desetkrat večjem dohodku najbolje plačanih zdravnikov ne bi požela veliko odobravanja. Zato so taktiko spremenili: zdravniki dokazujejo, da so preobremenjeni in da zahtevajo zgolj plačilo za opravljeno delo.
V ospredju tokratne stavke so standardi in normativi dela zdravnikov in zobozdravnikov iz leta 2011, ki so jih kot rezultat dogovora ob napovedani stavki tri leta poprej pripravili zdravniki skupaj s predstavniki tedanjega ministrstva za zdravje in zdravstvene blagajne ter ki so nato obtičali v predalih, verjetno zaradi krize, ki je zamrznila vsakršen up na rešitev kadrovske stiske z zdravniki. Morda gre tudi zato za nedokončan in skrajno pomanjkljiv izdelek: besedilo, ki se kiti z naslovom »Modra knjiga«, je krajše od članka, ki ga pravkar berete, vendar je z gromozanskimi črkami in razmiki raztegnjeno na kar 35 strani; ne vsebuje definicije standardov in normativov ter oba izraza nenehno meša med seboj in našteva le skromen nabor zdravniških dejavnosti, pri čemer za večino predvideva, da bodo potrebni natančnejši opisi v kasnejših dokumentih (ki jih ni).
Če to spregledamo, gre za seznam časovnih normativov, ki v primarnem zdravstvu priporočajo trajanje posameznih pregledov, v sekundarnem zdravstvu pa delijo delovni teden zdravnika po glavnih aktivnostih: delo v ambulanti, na oddelku, v operacijski dvorani itd. Besedilo bi vsekakor zahtevalo temeljito redakcijo, vendar je ministrstvo za zdravje, ki je izboljšanje besedila napovedovalo, ta rok zamudilo: Fidesova stavkovna zahteva je, da se besedilo brezpogojno sprejme. K sreči so predlagani časovni normativi razumni in jih je mogoče vsaj za obdobje prihodnjih nekaj let uporabljati, vendar bi Fides vseeno moral privoliti (že zaradi ugleda piscev) v redakcijo besedila.
Potrebujemo tisoč novih zdravnikov
Časovni normativi obstajajo že zdaj, vendar so bistveno slabši: zdravnik, ki v enem dnevu pregleda štirideset bolnikov, lahko enemu nameni slabih deset minut. Novi normativ je dvakrat daljši. Ali to pomeni, da se zdravniki danes bolnikom ne posvečajo dovolj, da delajo slabše in so za nameček v nenehnem stresu? Ali pa to pomeni, da delajo dobro, so pa dvakrat bolj produktivni in lahko zahtevajo dvakratno plačilo?
Vsekakor to pomeni, da potrebujemo približno tisoč zdravnikov več. Do enake številke pridemo, če izračunamo, koliko zdravnikov nam manjka glede na povprečje EU. Omejevanje zaposlovanja zdravnikov, ki mu ni botrovala (napačna) presoja zdravstvene politike, temveč desetletja trajajoča politika vseh vlad, da je treba brzdati zaposlovanje v zdravstvu, je povzročilo, da spada Slovenija po številu zdravnikov na dno lestvice držav EU: z 280 zdravniki na 100.000 prebivalcev izrazito zaostaja za Avstrijo (520), Nemčijo (400), EU15 (360) in EU (320). Res je, da je izenačena z Veliko Britanijo (pa tudi ZDA in Kanado), vendar mi za naštevanje razlogov, zakaj to ni dober zgled za Slovenijo, primanjkuje prostora.
Tisoč novih zdravnikov ni mogoče pridobiti prej kot v desetih letih. Tipično je, da Fides v svojih stavkovnih zahtevah povečanja niti ne zahteva. Normative uporablja za utemeljitev znatnega povečanja zdravniških plač. Ob nespremenjenih sredstvih za zdravstvo bi več denarja za plače zdravnikov pomenilo še manjšo možnost zaposlovanja novih zdravnikov in še manj denarja za potrebe bolnikov – torej še daljše čakalne vrste.
Vendar bi bilo kratkovidno, če bi se vlada zanašala na to, da so zahteve Fidesa neizvedljive, in zgolj s tem dobila javnost na svojo stran. Slabo za premierja bi bilo tudi, če bi žrtvoval ministrico: v tem primeru bi stavkovne zahteve padle nanj (kar je morda že ves čas politična podlaga stavke). Vlada mora stavko izkoristiti za to, da naredi nekaj dobrega za vse državljane, tudi tiste iz skupine J. Kaj je to?
Prvič. Najprej bi morala s pospešeno reformo financiranja zdravstva zagotoviti pomembno večji priliv sredstev v zdravstveno blagajno: možnosti za sto ali tudi znatno več milijonov evrov, ki ne bi pomembneje obremenili sedanje ravni državnega proračuna, je kar nekaj (ukinitev dopolnilnega zavarovanja, razširitev osnov za plačilo zdravstvenega prispevka, uvedba progresivnega zdravstvenega prispevka ali povečanje dohodnine itd.).
Drugič. Morala bi se zavezati, da bo v prihodnjih desetih letih omogočila zaposlitev tisoč novim zdravnikom oziroma vsaj stotim letno.
Tretjič. Sprejme naj zahtevo Fidesa po priznanju predlaganih časovnih normativov. Normativi naj se začnejo takoj uporabljati, z namenom, da izvemo, kje v državi najbolj primanjkuje zdravnikov, znotraj posamezne zdravstvene organizacije pa naj vodstvo z njimi opredeli najbolj obremenjena delovna mesta in prednostne zaposlitve novih zdravnikov, opravi pa naj tudi prerazporeditve obstoječih zdravnikov (na primer z dela na oddelku na ambulantno delo, ki bi ga že z obstoječimi zdravniki lahko bilo precej več).
Četrtič. Od zdravstvene blagajne naj zahteva, da poveča spodbude za tiste oblike dela, ki lahko pripomorejo k skrajševanju čakalnih vrst (financiranje večjega števila ambulant) in zmanjšujejo stroške (prenos bolnišničnih obravnav v ambulantne obravnave, prenova sistema plačevanja izvajalcev).
Petič. Sprejme naj zahtevo Fidesa po fleksibilnem nagrajevanju zdravnikov in drugih delavcev v zdravstvu v primeru povečanih delovnih obremenitev v primerjavi z normativi (do 30 odstotkov redne plače), ob pogoju, da bodo večje obremenitve pripomogle k večji dostopnosti in skrajševanju čakalnih dob (večje število bolnikov na izbranega zdravnika, večje število prvih pregledov in storitev z dolgimi čakalnimi dobami na sekundarni ravni). Pavšalnega povečanja dohodkov na podlagi trditve, da so vsi zdravniki preobremenjeni, naj nikakor ne sprejme.
Šestič. Privoli naj v zahtevo Fidesa in ukine omejevanje dela pri drugem delodajalcu, vendar naj to velja le za javne delodajalce, ne pa tudi za zasebne. Na javni zdravstveni sistem je treba gledati kot na celoto in če se kjerkoli v njem pojavi kadrovska stiska, je treba spodbujati, ne pa ovirati pomoč zdravnikov iz drugih ustanov. Po drugi strani pa je »popoldansko« prehajanje zdravnikov v zasebni sektor negativen pojav, saj še dodatno zmanjšuje kapacitete javnega sektorja, omogoča korupcijo in pomeni vzvod za napredujočo privatizacijo: skratka, ni težko dokazati, da gre za konflikt interesa, ki ga je treba preprečiti.
Sedmič. Smiselna je tudi odprava omejitve, po kateri zdravnikom (pa tudi drugim primerljivim poklicem) ni mogoče napredovati nad 57. plačni razred. Nobenega razloga ni za to, da je to omogočeno samo funkcionarjem, še zlasti če pomislimo na njihovo v povprečju slabo kakovost in storilnost. Vendar pa je treba odpraviti tudi druge anomalije v javnem plačnem sistemu.
Sebične zahteve Fidesa
Nesprejemljivo je, da posameznik, ki začasno zapusti javni sektor, pri vrnitvi izgubi vsa prejšnja napredovanja, kar pomeni, da marsikdo od zaposlenih v zdravstvu še tik pred upokojitvijo prejema minimalno plačo. Ali ne bi bilo prav, da bi zdravniški sindikalisti (tudi zaradi svojega vpliva) opozarjali tudi na krivice, ki se dogajajo njihovim sodelavcem?
Zahteve, ki jih je Fides položil na mizo, so sebične. Vlada jih lahko obrne v prid tako zdravnikom kot tudi drugim zaposlenim v zdravstvu (in javnem sektorju) in v prid vsem državljanom, ki pričakujejo večjo kakovost storitev in krajše čakalne dobe. Žal ni mogoče opaziti, da vlada razmišlja tako. Ministrstvo za zdravje je osamljeno, resorji delujejo drug mimo drugega, nastajajoča zakonodaja, na primer davčna, ni izkoriščena kot priložnost, ki lahko pripomore k rešitvi problema dopolnilnega zavarovanja oziroma drugih prilivov za zdravstvo (najvišji davčni razred je razbremenjen, lahko pa bi vzporedno uvedli progresivni zdravstveni davek). To me spominja na petkratno razkopavanje in krpanje ulic v istem letu.
Malo več modrosti in strateškega razmišljanja, prosim. In malo več solidarnosti z ljudmi iz razreda J.
