Slovenska javnost je stavki zdravnikov, ki poteka zadnje dneve, tokrat izjemoma izrazito nenaklonjena, kar s pridom uporabljajo v vladi. Sporočila o nerazumnih zahtevah zdravnikov so pazljivo odmerjena. Fidesova retorika zveni kot grožnja, saj cilja drugam. Če bi zdravniki v stavki vztrajali, bi se teža nezadovoljstva zaradi odpadlih operacij in pregledov na koncu zgrnila tudi na vlado. Ne gre za vprašanje, ali bo popustila. Nedorečeno je le, v kolikšni meri.
Dogovor po izginotju
Konrad Kuštrin, predsednik sindikata Fides, ki vodi tudi tokratno zdravniško stavko, je pred šestimi leti menil, da predsedovanje sindikatu zdravnikov prevzema zadnjič. Takrat je ocenjeval, da bi se za ta položaj hotel potegovati še kdo drug, če bi bil plačni sistem boljši. V prvem tednu tokratne stavke so se z vladnimi pogajalci še vedno pogajali v okvirih tega sistema. V drugem so zdravniki zahtevali izstop iz enotnega okvirja, ki zamejuje dohodke javnih uslužbencev. Vlada jih je zavrnila, a so se takoj začeli pogajati dalje.
V dobrih dveh desetletjih, odkar je Kuštrin na čelu Fidesa, se je zvrstilo deset ministrov za zdravje. Že zaradi neprimerljivo obsežnejših izkušenj so mu vladni pogajalci težko kos. Po vsakokratnih trkih s Fidesom od devetdesetih let dalje so se po tihem pridušali, da jih je Kuštrin prelisičil pri podrobnostih, ki pa se jih na koncu nabere veliko. Zdravnikom so vlade vedno dajale več, kot so nameravale.
Posebej zanimive so bile okoliščine, v katerih so zdravniki zaključevali tritedensko stavko leta 1996. Dogovor so podpisali potem, ko je ključni pogajalec takratne vlade Tone Rop zbolel, minister za zdravje Božidar Voljč pa za en teden preprosto »izginil«, se spominja Kuštrin. »Dogajanje ob stavki je bilo za vse travmatično. S podpisom dogovora takrat nismo dosegli vsega, kar smo zahtevali. Vseeno pa je bil tako zavezujoč, da smo do leta 2000 z dodatnimi aneksi razmerje med povprečno slovensko plačo in plačo zdravnika dvignili na 1 proti 2,9.« Kasneje je to razmerje upadalo v škodo zdravnikov, tako da nekateri med njimi sedanje dogajanje označujejo kot »boj za staro pravdo«. Tokratna pogajanja pa so precej drugačna od tistih leta 1996, opaža Kuštrin. »Takrat so se v razpravo vključevali politiki najvišjega ranga. Imeli smo tudi neformalne sestanke. Ne le z Ropom in Voljčem, ampak tudi s takratnim predsednikom vlade Janezom Drnovškom,« je povedal. Tokrat ima občutek, da na zdravnike z vladne strani gledajo kot iz nekakšne steklene palače.
Nekateri zdravniki podobno razmišljajo o vrhu Fidesa. Nezadovoljstvo se je v zadnjih letih že odrazilo v ustanavljanju novih sindikatov in iniciativ v zdravstvu. Tudi letos so v sindikatu družinskih zdravnikov Praktikum svoje zahteve, preden so se poenotili, sprva zastavili ločeno od Fidesa. Družinski zdravniki in drugi s krajšimi specializacijami so bili leta 2008 med poraženci pogajanj o novem plačnem sistemu s takratnim ministrom za javno upravo Gregorjem Virantom. Prav tako mladi zdravniki. Največ so pridobile zvezdniške stroke z dolgimi specializacijami, kot so kirurgi in anesteziologi. Iz teh vrst prihaja precej vidnih članov Fidesa – vključno s Kuštrinom, ki dela kot anesteziolog v šempetrski bolnišnici.
Velika pričakovanja
Ker teh strokovnjakov v slovenskem zdravstvu še posebej manjka, stavke in druge zaostritve, s katerimi zdravniki zamejijo svoje delo, vedno znova prinesejo odpadanje operacij. Leta 2010, ko so ob poskusu zniževanja plačila za delo v dežurstvu umaknili soglasja za nadurno delo, so bili učinki precej podobni kot ob sedanji stavkovni omejitvi dela na 40 ur dela na teden. Vsi zdravniki sicer ne stavkajo enako zavzeto, nekateri pa celo sploh ne. Prav tako niso enotna stališča o ravnanju Fidesa. Nekateri zdravniki menijo, da je šel pri zahtevah, ki jih postavlja vladi, njihov sindikat tokrat predaleč. Drugi so prepričani, da je Kuštrinova ekipa zahtevala še premalo. Znotraj Fidesa naj bi bil po neuradnih informacijah dolgoletni predsednik tokrat tisti, ki zagovarja strpnejše prijeme in tiste zahteve, ki imajo realno možnost uspeha. Naši sogovorniki v zdravstvu sicer ocenjujejo, da so Kuštrinovi vnetljivi nagovori pripomogli k temu, da zdaj v Fidesu težko krotijo velika pričakovanja.
Burno je bilo tudi lani. Nekateri stanovski kolegi so Kuštrinu očitali zaposlitev njegove prijateljice Katjuše Bizjak v Fidesu. Bizjakova je v šempetrski bolnišnici pred tem vodila javno naročanje. »Dali so ji vedeti, da je nezaželena, ko je opozarjala na napake,« pravi Kuštrin. Sam se je ob opozarjanju na dogajanje v bolnišnici znašel pred sodiščem. Marjetko Štefančič, nekdanjo vodjo lekarne v novogoriški bolnišnici, in podjetje Gopharm so zmotile Kuštrinove izjave o omogočanju poslov omenjenemu podjetju. Vodi ga Tadeja Štefančič, hči Marjetke Štefančič. Nadzorniki ministrstva za zdravje so kasneje potrdili, da so bili očitki o spornih javnih naročilih in navzkrižjih interesov v novogoriški bolnišnici utemeljeni. Tudi zaradi teh ugotovitev so letos spomladi Kuštrina na sodišču oprostili obtožbe zaradi žaljive obdolžitve. Zdaj lekarno bolnišnice vodi Jana Štefančič, sestra Tadeje Štefančič. Kuštrin medtem ni sprejel ponujenega mesta vršilca dolžnosti predstojnika, potem ko je bil vrsto let na čelu novogoriškega anesteziološkega oddelka. »Ponudbo sem razumel kot priložnost, da se poboljšam in sem tiho.«
Ker oddelka ne vodi več, danes v dogajanje v bolnišnici nima več tako neposrednega vpogleda kot pred leti. Razmišlja tudi o času, ko ne bo več predsednik Fidesa. »Po toliko letih se človek že identificira s funkcijo oziroma inštitucijo. To je nerodno.« Po nesreči, ki ga je doletela pred leti, ne more več teči. Še vedno pa rad hodi v naravi in kolesari, pravi. Med stvarmi, ki ga držijo pokonci, ostaja tudi opera.
»Pri operi uvertura pove vse,« je Kuštrin ugotavljal na prelomu v novo tisočletje. Sam zna dobro ujeti kateri koli ton, ki ga minister ubere v svojem mandatu, se je pohvalil v enem od govorov za zdravnike. Očitno je, da še vedno pazljivo spremlja odzive svojega občinstva. Prvi mož Fidesa je tudi mojster izsiljevanja, se pritožujejo njegovi nasprotniki, vplivni sindikat pa označujejo še kot izpostavo SDS v zdravstveni politiki. A jezo zaradi dometa cehovskih interesov je nesmiselno stresati na Kuštrina. Bolniki, ki jih uradniki zastopajo skrajno nezavzeto, bi si zaslužili takšnega pogajalca.
