Še vedno poslušamo »floskule« veselo na delo, bodite v šoli kreativni, bistri in ustvarjalni. »Skrb za nadarjene« nam kot počen zvonec udarja v glavo. S tem stavkom so si politične strukture utrjevale svoj položaj, čeprav ni bil nikjer čislan učenec, ki je po svojem razmišljanju odstopal od vrednot, ki so jih deklarirali družbeni sistemi. O tem nam govori že pisatelj in humorist Branislav Nušić, ki je postavil zame znamenito reklo: »Skrivaj pamet kot kača noge.« Nič čudnega ni, da je napravil samomor in z mostu skočil na glavo.
A preidimo k nekoliko bolj humornim temam. Osnovnošolka, hči prijateljice, mi je nekega dne zaupala: »Danes smo se v šoli učili o vas kot o znameniti novinarki, ki dela intervjuje.« »A ti mene zafrkavaš?« sem se jezno posmejala. »Ne, ne poglejte!«
Založba Rokus je v učbeniku »Slovenščina za vsak dan« 7. razred (zdaj je izšla posodobljena izdaja) objavila prepis mojega intervjuja z Marjanom Marinškom v Šolskih razgledih 1999. Zelo zanimiv intervju (drugače ga ne bi objavili) z naslovom »O človeku, ki je odkupil šolska vrata«. Če je podatek zanesljiv, kar v učbeniku mora biti, prosim dnevno časopisje, da me predlaga za Guinnessovo knjigo rekordov kot najslabše plačano novinarko na svetu in v bližnji okolici. Doslej za svoje prispevke, mnenja, razmišljanja, za literarna snovanja v Gostujočem peresu, nisem prejela niti centa, čeprav sem novinarka, o kateri se učenci učijo že v osnovni šoli. V učbeniku mi je namenjeno obširno drugo poglavje, kot tudi rešitve v delovnem zvezku.
Kaj je nauk tega humornega, a resničnega teksta? »Dragi mali in veliki otroci, kopirajte, citirajte, prepisujete, pa bo za vas stvarnost pokrita z mehko, pisano odejo.« Ne smete pa razmišljati ali snovati kaj novega, inovativnega, sicer vas bodo potunkali, »skopirali« ter z birokratskimi barabijami dušili do onemoglosti.
Založbam predlagam, da poleg kalkulacij o zaslužkih ohranjajo tudi nekaj kulturnega in malenkost etičnega nivoja. Za svoj (ne)preverjen članek, za katerega me niso niti (za)prosili, niti obvestili, kaj šele nagradili, sem jim poslala pisno obvestilo. Ker besedici »hvala« in »oprostite« v SSKJ ne obstajata več, nisem dobila nikakršnega odgovora oziroma opravičila.
Ko že govorimo o etiki in morali, velja poudariti, da jo moramo črpati iz neposrednega okolja, o čemer so spregovorile tudi Smernice za delo osnovnih šol. Ni ravno treba poseči po Bevkovem Tatiču, ki je že nekoliko poniknil v pozabo, saj nam vsakdanji naslovi v časopisih verno, dokumentirano poročajo o tem. Dandanes (ta)tiči ne letajo v jatah in imajo posodobljen naslov »tajkuni«. Poglejmo samo nekaj naslovov: Bavčarju pet let zapora, a se bo pritožil, Cerarju dovolj mečkanja, a Kolarjeve (še) ne da, Gašperšič z Markovcem išče naklonjenost… Ti naslovi so tako številni, da bi se učenci lahko razdelili v več manjših skupin, med katerimi bi potekala raznovrstna diskusija o družbenem življenju. Šolarji vendarle prejemajo vzorce, obrazce, kode od nas odraslih, ki smo pri (iz)viru modrosti, zato je prav, da se od nas tudi (pod)učijo.
Darja Rakčević Gorup, Ljubljana
