Občina in z njo vsa lokalna politika in spretni župan so namreč Cerklje spremenili v okolje, kjer je lepo živeti. Narava je lepa, za ljudi pa s šolstvom, kulturo, cestami in vsem drugim zadovoljivo poskrbljeno. Takih občin bi si pri nas vsi želeli, a splošno zadovoljstvo seveda ne preprečuje tudi kritik župana, ki pač rad vzame občino za »svojo« in tako ravna. V primeru nakupa podjetja RTC Krvavec pa bo na preizkusu očitno tista slovenska lastnost, ki nas še v nogometu rada izda: sodelovanje med tekmo za skupen dober rezultat. Bodo podjetniki segli v denarnice? Bodo banke pomagale pri nakupu? Bo občina znala usmeriti vse to v smiselno, jasno, ustrezno ponudbo za to, da bi v prihodnje njeni občani še imeli kos (belega) kruha, ki jim ga bo rezala smučarija na Krvavcu?
Lastništvo države mnogi izganjajo iz gospodarstva, občine pa so do zdaj marsikje po Sloveniji morale ugrizniti v kisla jabolka zavoženih podjetij ali poslov, ki so potem obtičali v proračunih. V Cerkljah so se do zdaj dogovorili vsaj eno: gospodarstvo in občina, nikakor eden brez drugega, zmorejo in hočejo. Jasno je, da bo trg pokazal, ali je to dovolj in ali lahko dejansko Krvavec kupijo ljudje, ki imajo tam smučarske šole, bifeje, apartmaje in kar je še ponudbe ob vijuganju samem. V tujini je to model, ki so ga Italijani, Avstrijci in še kdo preizkusili v praksi, seveda s svojimi značilnostmi.
V bistvu smo pri nakupu že doživeli lokalno politično žaloigro, zdaj pa gre zares. Kaj zanima smučarja iz Ljubljane ali Zagreba na Krvavcu? Ustrezna ponudba za ustrezno ceno in niti najmanj, kateri lastnik mu jo ponuja. Kaj zanima domačine, ki so navezani na Krvavec kot na del okolja in od njega morda tudi živijo? Da s svojo lastnino dobro gospodarijo in kaj zaslužijo. Na oko je torej vse preprosto, vmes pa so ljudje in denar. Če bo nastala prava povezava, bo Krvavec v urejeni občini postal še primer uspešnega uresničevanja skupnih interesov. Žal takih primerov nimamo veliko.
